NOVOSTI - Čebelarske dogodivščine 2012

Uvod v novo čebelarsko leto 2012

***


NOVA UPANJA NA STARI PODLAGI

Zame – (drži pa kot pribito, da ima vsak čebelar svoj »zame«) – sta čebelarska upanja v nastajajočem letu dva:
1. Da bi zgrabil varojinega bika za roge in in se z njim uspešno spoprijel. Vsaj do takrat, ko bodo čebele same ali kakšna višja sila obračunala z njim! Kar veliko prepričanih navdušencev, tudi pri nas, dela na tem. Jaz, rojen dvomljivec, pa se v prvi vrsti zanesem nase in na svoje metode tega boja. Moje nestrupeno orožje zoper varojo bo letos predvsem enomesečno zaleganje matice vsake družine v mojih enosatnih AŽ-izolatorjih, vloženih ob pravem času sredi gnezda med dva razstojišča, samo za polovitev varoj.
2. Da bom še uspešnejši pri ponovno nekoliko izpopolnjeni uporabi mojih, kmalu (saj leta bliskovito tečejo) 100 let starih AŽ-panjev. Seveda vse to v AŽ-maksijih (»trojčkih« ali »nebotičnikih«) brez katerih si ne predstavljam več mojega čebelarjenja. Saj vemo: »v življenju ni nič stalnega – stalne so samo spremembe«!

Vprašali boste, kje je pa želja po obilni medeni beri? Ta je zame postala drugotnega pomena. Po izkušnjah pa vem, da lahko dobim tudi v najslabših letinah od mojih par čebeljih družin več kot zadosti medu zase in za moje bližnje!
Slika prikazuje moj znani enosatni AŽ-izolator z zalego, v katero se je ulovila varoja, ker drugje v panju ni bilo več pokrivajoče čebelje zalege, kamor se varoja hiti razmnoževat

Slika prikazuje moj znani enosatni AŽ-izolator z zalego, v katero se je ulovila varoja,
ker drugje v panju ni bilo več pokrivajoče čebelje zalege, kamor se varoja hiti razmnoževat
Slika nazorno prikazuje najnovejši načrt, kako nameravam letos čebelariti v mojih AŽ-maksijih (»trojčkih«)

Slika nazorno prikazuje najnovejši načrt,
kako nameravam letos čebelariti v mojih AŽ-maksijih (»trojčkih«)
ŠE ENKRAT O »AŽ- MAKSI PANJU« – DVOJČKU ALI TROJČKU
(Izvedba Jerneja Mehleta, - po varianti M. Debelaka z luknjanjem).

Izvrtane luknje (vehe) hkrati skozi strop in podnico dveh AŽ-panjev

Izvrtane luknje (vehe) hkrati skozi strop in podnico dveh AŽ-panjev in kakšen lesni vijak za stabilnost povezave – pa je AŽ-maksi v katerekoli velikosti gotov!
(foto in izvedba J. Mehle)
Tudi v čebelarskih krogih, ki zadnje čase iščejo naravne poti čebelarjenja, počasi prihaja do zanimanja in dopuščanja možnosti, da se tudi z malimi prilagoditvami naših panjev in v naših čebelnjakih da uresničevati vsakovrstno, tudi naravno čebelarjenje v poljubno veliki panjski prostornini - ne, da bi bilo zato treba naše panje in čebelnjake opustiti ter pričeti popolnoma drugačen način čebelarjenja z nakladnim panjskim sistemom.
Poglejmo tak primer z enostavnim, vsakomur omogočenim luknjanjem obstoječih skladovničnih (AŽ) panjev, ki ga je zase pripravil in še nezadostno preizkusil velik pobudnik naravnega čebelarjenja, Jernej Mehle.
Prehodi čebel skozi luknje in »smrtna« razdalja do satja v posameznih etažah čebelji družini v območju gnezda z mediščem, ki ga obsedajo, ne predstavlja primerno močnim čebeljim družinam in pri smotrnem čebelarjenju, nobenega bavbava, - kar je bilo znano že našim kranjičarjem in je dodobra preizkušeno pri meni, kot avtorju te zamisli.
Ampak, zapisal sem že nekje, da če kdo ima avto (panj), se je z njim tudi treba znati voziti (čebelariti)! Jaz z njim vozim (čebelarim) že več desetletij brez karambola (torej uspešno – kar opisujem v mojih člankih).

AŽ.- dvojček

AŽ.- dvojček (foto in izvedba J. Mehle)
AKTUALNO: MOJI ŠIROKI (MEDIŠČNI) AŽ-SATI

Široki sat za AŽ-panj

Široki sat
Kakšen je moj široki AŽ-satnik?
Povzetek iz članka v SČ leta 1997

  • Sestavil in preizkusil sem široki satnik za uporabo v AŽ-panjih, kjer so fiksna razstojišča za satnike in doslej kaj podobnega (kolikor mi je znano) še ni bilo uvedeno v AŽ čebelarjenje.
  • Take sate s podaljšanimi celicami matica ne zaleže in čebele v njih skladiščijo samo med.
  • Ti široki satniki so iste zunanje mere, kot običajni. Letvice so široke okoli 43 cm – lahko pa kak milimeter ožje, da gre satnik še bolj gladko v običajno štirisatno točilo.
  • Obe krajši letvici satnika, ki gresta med razstojišča na mestu razstojiščnih zob zožimo na širino običajnih satnikov (25 mm) – ker imajo panji različnih izdelovalcev pritrjena razstojišča na nekoliko različnih višinah, je ta izrez raje večji, kot manjši (glej fotografijo).
  • Tudi pri širokem satu naj imata obe daljši letvici na zunanji, vzdolžni strani, - podobno kot pri običajnem satniku - za boljšo uporabnost poglobljen (dvojni jarek).
  • Satnik za sate ne rabi žičenja. Je vzdolžno razdeljen v tri prekate z ožjima (25 mm) širokima, ozkima letvicama, ki jih na tesno, na konceh nekoliko obrušeno, (brez zabijanja ali leplenja) vstavimo v zažagani žleb (glej fotografijo).
  • Široka AŽ-satnika se v panj med razstojišča vedno vstavljata v paru in pri tem zasedata prostor treh običajnih AŽ-satnikov, oz, njihovih razstojišč (glej načrt in fotografijo).
  • V AŽ-devetsatarju lahko vstavim šest takih satov za popolno izrabo medišča. V AŽ-desetsatarju pa ostane prostora za en običajni sat, ki ga v tem primeru dam na kraj, kot krovnega, kjer čebele nerade goje zalego, četudi v panju ni matične rešetke.


  • Kako pridem do podaljšanih celic v širokem AŽ-satniku?

  • Najprej v vse tri prekate tega satnika na tesno vstavim točne izrezke iz lepih delov starega satja.
  • Tako pripravljene široke satnike vstavim v času pričakovane glavne paše v medišče dobro razvite čebelje družine v običajnem AŽ-panju (medišče prekrito z matično rešetko, da preprečim matici zaleganje v še nepodaljšanih celicah.
  • Za takojšnjo obilno zasedbo medišča s čebelami, vanj v sredino vstavim sat ali celo tri sate pokrite zalege s čebelami (brez matice!) iz plodišča v katerem imam v tem času vedno tridelni gradilni sat za trotovino, ki ga po pokritju izrezujem.
  • Čebele ob obilnem medenju hitro polnijo z medičino celice vstavljenega satja v širokih satnikih in ga pričnejo podaljševati in na koncu pokriti z voščenimi pokrovci.
  • Ko čebele v teh satih v celoti podaljšajo celice z nanešenim medom, jih iztočim in nato uporabim kot mediščne sate v raznih AŽ panjskih kombinacijah, kjer ne uporabljam matične rešetke.
  • Čebelarjenje v panju brez matične rešetke ima precej ugodnosti, zato mi ti široki sati imenitno in trajno služijo, ko so enkrat narejeni (saj se zaradi nezaleganja ne »starajo«!). Tudi mediščni prostor je pri uporabi takih satov bolje izkoriščen (več prostora za med – v 9-satnem AŽ-panju več za en običajen sat).


  • POZIMI – KO ROŽICE NE CVETO…



    Ko sestavljam to poglavje v nadaljevanko o mojem čebelarjenju smo že sredi zime, ki ni več taka, kot je bila nekoč. Sneg je le visoko v hribih in čez dan so temperature večinoma nad lediščem. Ponekod po Sloveniji so čebele že prinesle kakšen košek obnožine…Ne glede na vremensko stanje pa vsako leto vem, da normalne družine prično gojiti zalego že sedaj, okoli 15. Januarja. Koncem februarja, namreč, ob trebilnem izletu, ne da bi odpiral panje, že lahko vidim pred žrelom mladice z nežnimi telesci kako se vesele prvega izleta. Zato je za naju, s prijateljem Igorjem, ta dan čebelarski praznik.
    Pri meni, ko sonce pozimi zaide za hrib že kmalu po poldnevu, je za čebele tudi letos še trda zima. Kako jo preživljajo (vsaj tiste brez preveč varoj) sem narisal v risbo zgoraj.
    Moje sedanje »normalne« družine, kot sem že pisal, so vse v AŽ-trojčkih. Gnezdo je celo leto v dveh etažah srednjega panja, kjer je tudi odprto žrelo (za poskuse naravnega protivaroznega čebelarjenja je lahko v tem panju organizirano tudi prosto grajeno – globoko« satje v celi prostornini srednjega panja). Zgornji panjski prostor – medišče - »trojčka« sem že ob točenju medu izpraznil. Iztočene (moje široke) sate sem vstavil v spodnji panjski prostor »trojčka« - za katerega še iščem najprimernejše ime: morda servis ali utility, lahko pa tudi skladišče, klet, shramba, krmilnica, odlagalnica itd.

    Vsaka taka »normalna« družina je lani pri meni nanosila dovolj medu v mediščnih satih (»za čebelarja«) in dovolj medu v velikih vencih nad zalego v satih gnezda (srednji panj). Za boljše in sigurnejše prezimovanje na njihovem celoletnem medu, ki lahko tudi rad trdi, dam posamezni normalni družini po točenju poln 5-litrski pitalnik sladkorne raztopine 1:1 s primešanim česnovim ekstratom za boljšo prebavo, ker se čebele pri meni po zimi ne morejo otrebiti, če ni res toplega vremena.

    Moj čebelnjak, čeprav star, tako kot panji in jaz , že okoli 80 let, je za čebele in zame in ne le zame pravi balzam! Pri prezimovanju so v njem čebelje družine 100% toplotno in paroprevodno (ne hermetično!) izolirane. Za to poskrbim z blazino iz penaste gume, snetimi panjskimi vratci in preko cele skladovnice ogrnjenimi starimi posteljnimi pregrinjali, ki »dihajo« in tako hkrati s toplotno zaščito omogočajo tudi počasen izhod odvečne vlage iz panja v čebelnjak in na prosto. Ker imajo AŽ-panji konstrukcijsko sprednjo steno dvojno z vmesno izolacijo, in se ob straneh medsebojno tesno stikajo, je izolacija in s tem ugodnost za čebele popolna!
    Absolutno neprimerljivo ugodnejša od tiste v panjih na prostem. Moje čebelje družine so v čebelnjakovi skladovnici panjev če le mogoče v parih, da v zimsko-pomladnem času primaknejo in medsebojno grejejo njuni zimski gruči v katerih jedru se poraja prva zalega. Pri tako visokem, dvoetažnem gnezdu z velikim vencem medu »nad glavo«, jim je to mogoče, ne da bi zgubili stik z medom ob ponovnem nastopu hudega mraza, ker ne zapuščajo zalege.

    O nekaterih ostalih koristi naših čebelnjakov v zimsko-pomladnem času pa dovolj zgovorno pripoveduje gornja risba (napušč, naletna deska, izolacija pod panji…).

    ŠE ENKRAT: KAKO BOM LETOS POSKUSIL KROTITI VAROJO

    Stanje: Nobeno sredstvo in noben ukrep proti varoji, ki ga predpisuje stroka ali čebelarska dosedanja iznajdljivost (mi) ne prinaša zadovoljivega uspeha. Še vedno moram iskati kaj boljšega. Moje iskanje za rešitev te največje nadloge, ki pesti čebelarjenje se bo letos, kot sem že napovedoval (pred nekaj meseci), osredotočilo v vedno bolj domišljen način lovljenja varoj v zalego, ki jo bo na premišljen način in čas zalegala priprta matica v enosatnem izolatorju.
    Moj namen je seveda, da se uprem varoji na način, ki je za čebele, čebelje pridelke in čebelarja popolnoma neškodljiv. To pa omogoča polovitev varoj , ne pa zastrupljanje. Idealna bi bila nekakšna »hormonska« vaba in past. Pa je žal (še) ni. Še bolje bi bilo, če bi čebele same opravile s to pošastjo, za kar si kar mnogi zelo prizadevajo in upajmo, da jim to uspe! Dokler pa tega ni, pa jaz načrtujem takole:

    Kdaj in kako?
    1. Maja bom vstavil v gnezdo tridelni trotovski sat, ki ima v dveh tretjinah že narejeno trotovsko satje. Ena tretjina pa je prazna za graditev in tako za podaljšani čas zaleganja satiča (v prekatih so lahko tudi samostojni satiči).


    10. Maja bom vstavil na drugo stran gnezda (vedno v sredo med zaležene sate) nov trotovski sat z isto (prazno) vsebino.
    20. Maja bom odvzel in spraznil prvi trotovski sat, ki bo v celoti imel pokrito trotovsko zalego in v njej ulovljene varoje.
    1. Junija bom imel največ dela. Odvzel bom drugi trotovski sat z ulovljenimi varojami in ga spraznil. Poiskal bom matico, jo ujel v matične klešče in spustil na posebno pripravljen sat v enosatnem izolatorju ter ga vstavil v sredino zaleženih satov čebeljega gnezda.




    20. Junija bom matico v izolatorju ujel v klešče in v celoti pokrit sat zalege odvzel in spraznil skupaj z ulovljeno varojo ter ga zamenjal z enako urejenim drugim satom.
    1. Julija bom izolator odprl, da gre matica lahko spet prosto zalegati v že en teden popolnoma izležene običajne sate v gnezdu.
    10. Julija bom izolator odvzel in izpraznil povsem pokrit sat zalege z ulovljeno zadnjo varojo v panju.
    Opravil je videti še vedno kar precej. Datumi so navedeni seveda »okroglo«. Vendar bo v resnici najbolj zamudno opravilo le iskanje matice 1. junija, da jo bom dal v izolator. Lahko imamo dober čut in srečo, da jo najdemo na prvem satu, kjer je največ čebel. Lahko pa jo prvič niti ne najdemo, ker se umakne s sata na steno. Ker imam le še par čebeljih družin, si ta zamudnejši, a popolnoma zdrav postopek lahko privoščim. Takih malih čebelarjev, kot sem jaz, je večina naših čebelarjev. Sploh pa nikogar ne silim, niti ne nagovarjam, naj dela tako! To objavljam zasebno v moje zadovoljstvo, da pri pisanju in risanju »kravžljam« svoje možgane. Tudi malo zato, da ne bi kdo kdaj rekel, da držim svoje znanje le zase, kot ga nekateri čebelarji. Nato pa vpijejo: » To ni nič novega, to delam že jaz…«
    Poudariti pa moram, da so ta opravila hkrati tudi zanesljiv protirojni ukrep (mleček v trotovini), saj potekajo sredi rojnega obdobja! Kar spomnimo se, kaj in kolikokrat sicer nekaj počenjamo v zvezi z rojenjem, če ne tega?! V najbolj rojno kritičnem času (junija) pa bo matica (in z njo rojenje) itak pod popolno kontrolo v izolatorju.
    Korist prinaša ta ukrep če z matico ne bom zadovoljen, pa jo lahko tedaj zlahka zamenjam.
    Enomesečna prekinitev zaleganja za potrebe staleža čebel v panju v tem času tudi ni problematična! Do konca (21.) junija se še v polni meri izlegajo »pašne« čebele in družina lahko polnoštevilčna izkoristi glavne paše. Od srede (10.) junija, sredi glavnih paš tem čebeljim družinam ni več treba obilno gojiti zalego, lahko se posvete paši. Od začetka julija pa po teh ukrepih družina dobre tri mesece lahko vzreja zimsko generacijo čebel
    razpredelnica

    Tako v razpredelnici poteka »lovljenje« varoje v izolatorju
    Takrat, ko postanejo domači roji nadloga
    Sanjaj, stopi v neznano in se trudi najti pot.

    Tudi jaz pogosto sanjam in stopam po doslej neznanih poteh k jasnemu cilju. Kolikor mi je mogoče se držim v teh prispevkih osnovne NARAVNE usmeritve tega foruma, ki se v bistvu zelo prilega mojemu sedanjemu pogledu in praksi čebelarjenja. Dovolite mi v tem smislu še malo razpredati misli o rojenju in proti njemu.
    Razumljivo mi je, da za vaš sedanji, nadvse pomemben poskus rabite roje iz svojih družin (poleg kakšnega tujega). Kaj pa bo potem, ko ta poskus ne bo več poskus, temveč trajna protivarozna praksa? Ali boste tudi takrat želeli in obvladovali toliko rojev vsako leto iz vsake normalne družine, ki je pri čebelarjenju z nepremičnim (»globokim«) satjem zakon? Saj si lahko zamislimo sliko naših ne tako davnih čebelarskih prednikov, ki so čebelarili v panjih z nepremičnim satjem. Pred vsako zimo so »podrli« toliko družin, kolikor je bilo rojev. Saj bi drugače »eksplodirali s številom čebeljih družin. Kako so jih podirali, nam je tudi znano. Predvsem z žveplom. Zato mislim, da je razmišljanje o preprečevanju rojivosti tudi za vas pomembno. Poleg znanih in manj znanih protirojnih metod, ki žal niso naravne, obstaja morda vsaj še ena naravnejša.
    Moja, še ne do kraja obdelana in preizkušena zamisel je bila in je še sedaj, da bi v ta namen izkoristil odsotnost rojnega stanja v čebelji družini, ko iz kakršnega koli vzroka menja (prelega) matico. V takem stanju še nobene družine nisem videl rojiti. Zato po neuspelih protirojnih poskusih z dvomatičnimi družinami s »starimi« maticami (kar sem omenjal v prejšnjem prispevku) še nisem vrgel puške v koruzo, temveč poskusil še s to možnostjo. Kako sem si to zamislil si lahko predstavljate kar na risbah , ki so pomotoma izpadle v prejšnjem prispevku. V teh risbah je za ta poskus ob začetku rojnega obdobja potrebno »staro« matico pustiti v panjskem oddelku, ki je z matično rešetko oddeljen od ostalega panja in žrela. Mlado, nesprašeno matico ali še bolje zgolj matičnik, ki naj igra funkcijo prelegalnega matičnika, pa si zamislimo v panjskem oddelku pri žrelu panja (da se matica lahko spraši). Tudi pri naravnem preleganju je namreč znano, da še nekaj časa zalegata obe matici, če prehitro ne trčita skupaj. Saj matico sme pičiti le matica, nikdar čebele. Da naj to stanje traja dlje, vsaj do konca rojnega časa, nam poskrbi matična rešetka. Jaz tega poskusa žal nisem opravil do konca, ker so temu silovito nasprotovali nekateri na ČZS, ko sem želel za ta poskus pridobiti še kakšnega preizkuševalca s pomočjo zavrnjene objave članka v SČ.
    Morda bo kdaj prilika, da se to preveri.

    Risba večmatičnega čebelarjenja z zaklado

    Ker lahko jaz pri sestavi AŽ-maksi panja uporabim tudi zaklade, so ne tej risbi prikazane tudi take možnosti večmatičnega čebelarjenja. V teh oblikah in seveda tudi mnogih drugih v vseh panjskih sistemih, se lahko na ta način poskusi tudi z umetno ustvarjeno naravno prelegalno situacijo v rojnem času, ki naj bi bi preprečila rojno razpoloženje. Morda pa to le ni »misija nemogoče«?
    OPOMBA

    Prejšnji sestavek z naslovom: »Takrat, ko postanejo domači roji nadloga« sem pripravil za objavo v čebelarskem forumu Nova pot. Moja napaka je, da ga za objavo na tej spletni strani nisem ustrezno priredil. Se opravičujem!
    Tudi ta sestavek o etiki čebelarjenja sem imel prvotno pripravljenega za aktualne debate v forumu Nova pot, pa je sedaj, precej prirejen, našel luč sveta kar na tem mestu.
    Saj bi bila škoda, da se naše misli okrog čebel, take ali drugačne, ne bi po nepotrebnem izgubile, še predno bi bile izgovorjene – napisane in objavljene.

    M. D.

    RAZMIŠLJANJE O ETIKI ČEBEARJENJA

    Ideal (čista etika pri čebelarjenju itd) je eno, stvarnost (narava) pa nekaj drugega. Za uvod kratek amaterski filozofski izlet. V Naravi vsa bitja žrejo in spodrivajo druga drugo, da žive in prežive. Hočem reči, da je vgrajeno v vesoljni sistem, da si vsakdo lahko in mora pomagati za življenje kot najbolje ve in zna. To je gonilo razvoja. Sicer posameznik in vrsta propade in je plen bolj agresivnih. Samo Človek je nek čudni, netipični in uporniški otrok Narave, ki se igra etiko, ohranjajo ga pa pri življenju neetična dejanja. Ohranjamo se pri življenju z uničevanjem ali zasužnjenjem bitji, kot so živali in rastline. Uničujemo brezobzirno napadalce vseh vrst, ki nas hočejo »pojesti« ali prizadeti ali ogrožati (bolezenske klice, podgane…).
    S tem hočem reči, da v Naravi žal ne vidim take etike, kot smo si jo izmislili.

    Nedopustna, neetična ravnanja s čebelami naj bi bile po čistem, idealističnem načelu pri čebelarjenju vse take metode in ravnanja, ki posegajo v njihov naravni tok življenja. Idealistični (etični) čebelar naj bi čebelam nudil idealen prostor (panj) za bivanje (ker ga v naravi skoraj ni več, ali ga nikoli niti ni bilo najti). Tam naj bi čebelje družine živele tako, kot so nekdaj v naravi. Ne bi se dotikal njihovega prostograjenega satja v gnezdu in njihovega medu stalno v zadostni količini za prezimovanje. Če bi opazil, da jim medu za zimo primanjkuje bi jim ga dodal, po možnosti njihovega lastnega iz let (pre)obilja, le v skrajnem primeru nekaj problematičnega sladkorja. Od takega čebelarjenja naj bi idealistični čebelar imel poleg zadovoljstva, da pomaga čebelam, le v zelo dobrih letinah zase nekaj odvzetega viška medu.
    Osebno poznam samo par »starejših« gojiteljev čebel, ki bi jih lahko uvrstil v to kategorijo čebelarjev. Vsi so v tej kategoriji zgolj iz posebnih razlogov in nagibov. Prvi, ker fizično ne more čebelariti na običajen način. Drugi pa imajo le opazovalni panjič čebel poleg čmrljev.
    Obstaja pa sedaj skupina »mladih« čebelarjev, ki se z vso resnostjo lotevajo takega naravnega (etičnega) čebelarjenja. Posebno spodbudo za tako čebelarjenje jim daje upanje, da bodo z njim uspeli ustvariti pogoje, ko se bodo na tak način izlegale spet nekoliko manjše čebele iz manjših celic (kot so bile menda pred uvedbo satnic) in se bi na ta način (menda) same ubranile pred varojo. Vsa čast, če bodo s tem uspeli! Ni čisto jasno, ali bo ta etika čebelarjenja pri njih usahnila, ko bodo dosegli poglavitni eksistenčni (zdravstveni) cilj pri čebelah?

    Pri svobodni (naravni) reji čebel prihaja vsako leto zaradi rojenja do podvojitve ali potrojitve čebeljih družin. Problem je, da to zahteva v rojnem času stalno prisotnost čebelarja, velik napor pri ogrebanju rojev z dreves in odtujitev ali »podrtje« nastalih viškov družin ob koncu sezone – kar pa je povezano z velikimi etičnimi prekrški napram čebelam! Krog vprašanj se je sklenil.

    Naravno (etično) čebelarjenje mojega starega očeta

    Naravno (etično) čebelarjenje mojega starega očeta, kranjičarja – z neetičnim (halo!-naravnim?) zaključkom pri podrtju odvečnih družin ob koncu vsakoletne čebelarske sezone.
    TESTNI VLOŽEK ZA PREGLEDOVANJE ODPADLIH VAROJ v AŽ-panju
    brez stika s čebelami in brez spreminjanja panja.


    Načelo, ki se ga držim je, da AŽ-panj konstrukcijsko ne spreminjam, ampak ga predvsem z dodatki usposabljam za nove potrebe pri čebelarjenju.
    Kako bi pri družinah v panjih AŽ-sistema (žnideršiči, polovičarji, eksportni) lahko pregledoval odpad varoj brez odpiranja panja in brez stika s čebelami?
    Naredim (ali dam narediti brezhibno – togo, brez ukrivljanja! – pri mizarju) okvir iz letvic, ki ima širino nekoliko manj, kot je širina spodnje odprtine okenca spodnje panjske etaže. Po dolžini se (ko je vstavljen) mora odmikati od prednje stene panja okoli 2 cm (da ne zapre žrelo panja). Okvir je visok ca. 2 cm, da gre z lahkoto pod kovinske grede satnikov. Spredni del okvirja ima poševno odžagano letev za lažji prehod čebel. Zadnja letev daje okvirju potrebno trdnost, obliko in zaporo uhajanja čebel, ko je vstavljeno panjsko okence. Nadomešča siceršnjo spodnjo letvico okenca.
    Na okvir pritrdim zgoraj mrežo.
    Ko je okvir z mrežo vstavljen v panj, podstavim (porinem) po podnici vanj premično pregledovalno ploščo z zavihkom ali oprijemom, za lahko vstavljanje in izvlečenje.

    Proti varoji z matičnim izolatorjem v navadnem satniku.

    Za primere, ko želim (iz)loviti varojo v manjši družini ali na enostavnejši način v panjih AŽ- sistema, lahko naredim izolator kar v navadnem AŽ-satniku. Takole:
  • Na eno stran satnika čvrsto pritrdim tanko, ravno ploščo iz primernega materiala, ki jih je dovolj na trgu.
  • Na drugo stran pa (snemljivo) pritrdim z malimi škrnjaki matično rešetko.
  • Polovico starega sata, ki ima po možnosti veliko trotovskih celic, na eni strani stanjšam (porežem eno stran celic skoraj do srede sata) in ga prilepim z vročim, vtekočinjenim voskom na notranjo stran satnikove plošče.
  • V drugo polovico notranje strani plošče v satnik-izolator na isti način prilepim ustrezen del satnice.

  • V tako pripravljen izolator dam na sat matico, ki jo prej najdem in ujamem v matično kleščo in zaprem matično rešetko ter izolator vstavim v sredo čebeljega gnezda z zalego.
    Matica seveda najprej zaleže v izolatorju že »narejene« celice, nato pa postopno še celice, ki jih čebele »potegnejo« iz satnice. Na ta način podaljšam lovilni čas za varojo, ki vstopa v pokrivajočo zalego za svoje potrebe razmnoževanja, ko teh možnosti nima več nikjer drugje v panju. V dobrih dveh tednih, ko so pokrite vse zaležene celice, le te postrgam s plošče in ponovim postopek. Trajanje in druge podrobnosti takega lovljenja varoj sem že podrobno opisoval nekaj poglavij pred tem.

    Varozarjenje

    Če smo takole, malo hudomušni, lahko imenujemo naše ukvarjanje s čebelami v zadnjih letih kar "varozarjenje" (varoza = bolezensko stanje,- zaradi škodljivih učinkov zajedalskih varoj). Saj v panjih, naseljenih s čebeljimi družinami "gostimo" čebelarji sedaj včasih že več varoj, kot čebel.
    V starih časih, - pred prihodom varoj - , smo poznali v glavnem le pojem "umni čebelar" (najbrž za razliko od manj umnega ali "neumnega" gojitelja čebel?!). Sedaj, - s prihodom varoj - , pa je vzniknil nov pojem in novo čebelarsko gibanje, ki temelji na načelih "naravnega" ali vsaj "blizu naravnemu" čebelarjenju, ki se mu menda (doslej žal pri nas še nedokazano) ne bo treba upirati varoji, ker bodo z njo opravile čebele same.
    Temu pojavu se ne posmehujem! Vsem bi bila dejanska rešitev te hude nadloge še kako dobrodošla! Zaenkrat pa je mogoče v tej zvezi ugotoviti le to, da je brati v poročilih, ki prihajajo iz različnih koncev sveta, kako nekaterim čebelarjem menda res uspeva pri njihovih čebelah čebelariti, ne da bi karkoli storili proti varoji. Kar ignorirajo jo. Čebelarijo le na čimbolj naraven način, ki med drugim vključuje tudi ponovno uveljavitev porajanja čebel iz naravnega satja z nekoliko manjšimi celicami in posledično nekaj manjšimi izleženimi čebelami. Pa še to ne delajo vsi ti čebelarji enako, niti dosledno. Združuje jih skupna lastnost, da delujejo z veliko, skoraj hipnotično, (avto)sugestivno zavestjo o uspehu. So brez dvoma veličastne, enkratne osebnosti, ki so žal silno redke.
    Skoraj nikjer v poročilih ni zaslediti, da bi njihovim učencem in posnemalcem doslej opazno uspelo to, kar uspeva njim. Prizadevanja za to posnemanje pa seveda še trajajo, saj je cilj blesteč in ga z drugimi, doslej znanimi načini ukrepov proti varoji ni mogoče niti primerjati.
    Ti drugi ukrepi (doslej edini, s katerimi ohranjamo čebele) imajo žal škodljive stranske učinke. Kemična "zdravila" povzročajo škodo čebelam, njihovim pridelkom in zdravju čebelarja ali pa so tehnološko zelo zahtevni in za "naravno" čebelarjenje tudi etično sporni, saj posegajo v ustroj gnezda družin in uničujejo zalego, čeprav samo trotovsko.

    Še o moraliziranju pri čebelah

    Ker letos za pusta ob sneženju in zimskih razmerah nimam pri čebelah še nobenih opravil, se pomudim še malo pri čebelarskem moraliziranju.
    Slišim in berem:
    "Čebelarjenje je poezija kmetovanja (živinorejstva)"
    "Čebelarimo naravno"
    "Do čebel moramo gojiti etiko"
    Slovar SKJ: "Etika obravnava merila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo", "Je načelo o dobrem in zlem".
    Najprej vedno pri tem pomislim:
    V naravi žal ne vidim nobene etike! - Najbrž grozna ugotovitev?
    Razlagam si tako, da s(m)o vsa živa bitja - vključno ljudje -vpeti v neprestani boj za obstoj in svoje potrebe ali zgolj želje. Pri tem hočeš - nočeš prizadevamo druga bitja in pri tem je konec etike. Etiko smo si potemtakem izmislili ljudje, pa še sami jo pomanjkljivo udejanjamo.
    Zakaj pa je čebelarjenje "poezija"? Najbrž zato, ker je vsa druga reja živali eno samo nasilje ljudi nad živalmi, ki se konča z zakolom. Čebelice pa svobodno letajo in jih ne "koljemo". Morda ima nek tak privilegij le še hišna mačka. Psi pa so že na naši verigi.
    Sprašujem se, ko prebiram izjave v forumu Novih poti, če sploh kdo čebelari povsem naravno in etično?
    Naravno čebelariti bi pomenilo pustiti čebelam res vso svobodo - ne le svobodo prostega letanja, temveč tudi popolno nevmešavanje v njihov način življenja. Tako čebelarjenje pa bi v najkrajšem času delilo kruto usodo resničnega naravnega življenja čebel.
    Čebelja družina (roj) v naravi samo po sreči najde ugoden prostor za naselitev. Samo izjemoma lahko v naših razmerah v preostanku medovitega leta, ko je uspela s pomočjo potrošnje medu zgraditi zadosti satja, nabere zadosti primernega medu tudi za zimo (ca. 20 kg viška). Samo izjemoma jo ne prizadene uničenje s strani neštetih nevarnosti žive in nežive narave, ropa drugih čebeljih družin, bolezni ali celo karkoli slabega z matico. Če vse te nevarnosti prestane, se družina spomladi razcepi (z rojenjem) na tri ali več delov. Roji grejo svojim novim smrtno nevarnim pustolovščinam naproti. V "panju" pa preostanek družine morda uspe "sprašiti" matico in se številčno zadosti okrepiti za zimo. Vsako leto se ta zgodba ponavlja. Pravi čudež je, če se kakšna družina v istem naravnem panju uspe ohraniti par let.
    Čebele same ne uveljavljajo etiko v sodobnem človeškem smislu. Čeprav se herojsko za ceno svojega življenja zoperstavijo vsakemu vsiljivcu, pa so še kako "brezčutne" do svojih bolnih in pohabljenih sester - takoj jih izženejo ali odvlečejo iz panja! Svoje bratce trote brez usmiljenja izstradajo in izženejo, ko jih družina več ne rabi za oploditev matic.
    Zato je zame še vedno vprašljivo vstrajati na stališču, da je na primer neetično in nenaravno, če čebelar pri čebelarjenju premakne kak sat v gnezdu, omete po potrebi s sata čebele ali uporabi v panju matično rešetko in podobno. Tudi preprečevanje rojenja, menjava matic, odvzemanje ali dodajanje čebel itd so po moji oceni veliko manjši etični prekrški ali nasilje, kot ga čebele same izvajajo in doživljajo v naravi! Pa še z njimi čebelar pomaga čebelam preživetje na daljši rok! Saj to je čebelarjev namen!

    Naša domačija na Bledu z jezerom in cerkvico v ozadju

    Naša domačija na Bledu za te pustne dni s čebelnjakom na desni v snegu. Prileteli roji mi poleti prihajajo v nastavljene panje ne le na polico čebelnjaka, temveč tudi pod nizek napušč "hlevčka" sredi te slike
    Prvi letošnji čistilni izlet

    Za sv. Matija, 24. februarja je bil pri mojih čebelah na Bledu prvi letošnji množični izlet čebel. Drugod po Sloveniji so poročali, kako so jim čebele že celo zimo izletavale in prinašale koške obnožine. Pravzaprav je bilo stanje pri mojih družinah letos, kar tiče vremena doslej, kar zelo dobro! Zaradi sicer ostrejše gorenjske klime in strogo vzhodne lege čebelnjaka so bile čebele stisnjene v zimske gruče vse do sv. Matija. Ta dan pa je bilo že dopoldne prvič letos na severni strani čebelnjaka temperatura visoko nad lediščem, tja do blizu 15°C. Vse doslej, to zimo, temperatura pri čebelnjaku ni dosegla 5°C, sonce pa zaide izpred čebelnjaka pozimi že ob 12. uri.
    Za čebelarja je brez dvoma idealno, če ima čebele pri hiši, čeprav v zimski senci. Za čebele ta lega morda ni povsem idealna, če sploh vemo, kaj je za njih res idealno?! Prileteli roji namreč to lego kar "obožujejo", če to kaj pomeni?! Primerjalni rezultati mojega čebelarjenja - s čebelnjaki na sončnih legah - tudi ne kažejo nobenega primanjkljaja pri razvoju družin in v letnih donosih medu. Seveda pa so čebelarske prakse v različne in take primerjave niso objektivne.
    Vse moje prezimljene družine (med njimi žal ni bilo treh, ki jih je že jeseni preveč skrčila varoja zaradi mojega naivnega zanašanja na uradni "apiguard") so množično izletavale, opravile prvi čistilni izlet (brez znakov griže ali noseme, čeprav so prezimovale skoraj izključno na svojem gozdnem medu). Prinesle so tudi že prve koške cvetnega prahu in se napile vode iz ostankov talečega snega.
    Burno je izletavala tudi stalno naseljena svobodna (priletela) družina v pokonci pritrjenem kranjiču na stranski steni čebelnjaka, kar me še posebno veseli.
    Seveda prve lastavke še ne prinesejo pomladi! Ampak za sedaj kaže kar dobro tudi za moje nadaljevanje načrtno zmanjšanega, a zelo izpopolnjenega AŽ-čebelarjenja. Bistveno bo, da ne nasedem več uradnim ponudbam za pomoč proti varozi in uveljavim popolnoma moje preizkušeno uspešne metode.
    pred čebelnjakom moj »deviški« prileteli roj
    24. 2. 2012 - za sv. Matija, so se moje čebelje družine pri 15°C prvič letos množično spreletele
    Postopki in nameni tržnih čebelarjev so precej drugačni od ljubiteljskih!

    Med nami, čebelarji, so cela morja razlik, ki jih (nekateri) slabo upoštevajo.
    Na eni strani so čebelarji, ki jim je najpomembnejše merilo pri čebelarjenju ekonomika. Približno tako, kot kmetom pri kmetovanju na njivah.
    Na drugi strani pa smo čebelarji, ki nam je najpomembnejše uživanje pri čebelarjenju. Sorodno, kot vrtičkarjem pri "kmetovanju" na vrtičkih.
    Problem je, ker ni to dvoje primerno razločljivo in prihaja do nepotrebnih nesporazumov.
    Vrtičkarji seveda ne morejo nadomestiti tržnega pomena kmetov. Ljubiteljski čebelarji pa ne ekonomskega pomena tržnih čebelarjev. Kljub temu, da smo v bistvu oboji gojitelji (rastlin, živali, čebel).
    Omenim naj še eno skupinico čebelarjev, ki se zavzemajo za "naravno" čebelarjenje, pa še ni jasno, ali naj bi bilo to tudi tržno ali zgolj ljubiteljsko.

    Ti nesporazumi so v našem času posebno vidni v razpravah preko internetnih "forumov". Tam se kar iskri od kratkih stikov, ki jih predvsem povzročajo tržni čebelarji. Ti sleherno tehnološko navedbo ljubiteljskih čebelarjev takoj ovrednotijo glede na njihovo znanje ekonomike čebelarjenja. Ljubiteljski čebelarji pa tudi premalo povdarjamo, da je za nas ekonomika čebelarjenja zelo drugotnega pomena. Na prvem mestu so za nas, ljubitelje čebelarjenja, užitki reje čebel, tudi eksperimentiranje in izumljanje raznih tehnologij za naše še boljšo in učinkovitejšo rejo čebel, četudi z večjim vložkom opravil (dela) ali materialnih sredstev. Saj smo za užitke pri čebelarjenju pripravljeni dati sredstva, tako, kot za vsako rekreacijo!
    To je za tržne čebelarje nekaj nezaslišanega! Nasprotujejo z veliko ogorčenostjo. Kaj si vendar ti "petpanjičarji" (prosto po izreku velikega čebelarja Zdešarja) dovolijo! Ko nimajo pojma o čebelarjenju! Morali bi biti tiho in ravnati tako, kot oznanjajo veliki!
    No, lepa reč!
    Mi, ljubitelji, čebele vzdržujemo, tržne čebelarje pa naj bi vzdrževale čebele. Tako je.
    Zato menim, da bi bilo prav ti dve skupini ločiti! Da bi bil mir! Pa najbrž nikoli ne bo, ker je pa le fino, če se govori o tržnih pogojih in zahtevah napram družbi, ki zadevajo 100% čebelarjev namesto samo 5 ali 10%, kolikor jih je z ekonomskimi nagnenji.

    Seveda pa obstajajo tudi velika nasprotja med čebelarji z različnimi panjskimi sistemi in podsistemi ter vsemogočimi tehnologijami, ki jih je toliko, kot čebelarjev. Ne glede na njihovo ljubiteljsko ali tržno usmerjenost. Tu pa ne vidim nobene pametne rešitve, drugačne kot strpnost in dopuščanje pravice slehernega, da čebelari kot želi in da s tem ne ogroža drugih čebelarjev oziroma njihovih čebel.
    Na primer. Jaz čebelarim z AŽ-nebotičniki in s tem mojim načinom čebelarjenja brezplačno seznanjam javnost, kar nikomur ne škoduje, če se s tem seznani in kaj po lastni pameti uporabi pri svojem načinu čebelarjenja.
    Rems Roman, čebela

    Vsem čebelarjem so skupne samo naše marljive čebele (foto: Roman Rems, Dia)
    Enonogi vrtni čebelnjaček arhitekta Jožeta Plečnika

    Enonogi vrtni čebelnjaček arhitekta Jožeta Plečnika Enonogi vrtni čebelnjaček arhitekta Jožeta Plečnika
    Enonogi vrtni čebelnjaček arhitekta Jožeta Plečnika

    Drobno, zanimivo in zelo poučno! Naš velemojster arhitekture, Jože Plečnik, si je na vrtu svojega doma - sedaj skoraj sredi Ljubljane - omislil čebele, čeprav sam ni bil čebelar, pač pa je s temi čebelami upravljal njegov sorodnik. Zagotovo je smatral, da čebele spadajo k slovenskemu domu, če naj bo ta popoln, tako, kot je bilo njegovo snovanje vedno v iskanju popolnosti. Sledil je geslu "Architecturae Perennis" - večnostna arhitektura. Lahko bi rekli tudi ""popolna arhitektura". S čebelami je svojemu domu z vrtom dal piko na i.
    Oblika njegovega vrtnega čebelnjačka je skrajno enostavna, edinstvena in skladna z njegovimi arhitekturnimi stvaritvami. Popolna v kristalni obliki in funkciji.
    Raste s tal, kot njegovi stebri in njegova drevesa iz zemlje. Kot drevesa s krošnjami lebdi varno zasirdran na eni nogi in kipi v nebo. Ker njegov čebelnjaček varuje samo domovanje parih čebeljih družin v skladovnici naših domačih AŽ-panjev, jim ni namenil posebnega zaprtega čebelarjevega prostora odzadaj. Vtis dramatičnega, a povsem čvrstega ravnotežja - te skladovnice panjev na eni nogi,- še ojača skoraj ravna, valovita, lahka streha. Vrt se pretaka pod čebelnjačkom. Je nekaj izrednega, vsaj za tistega, ki zna videti, ne le gledati!
    Hvala Vam, vzornik in mojster Plečnik za vse, tudi te male arhitekturne bisere!


    POMOŽNE - MALE ČEBELJE DRUŽINICE

    Zakaj imeti manjše "rezervne" ali "pomožne" - družinice?
    Oziroma: zakaj (ne) čebelariti samo z večjimi, "pridobitnimi" družinami?
    S "pomožnimi" ali drugače imenovanimi "rezervnimi" družinicami lahko v svojem čebelarstvu takoj in brez dvoma najbolje rešimo kakšne probleme pridobitnih družin (nadomestna matica, ojačitev, nadomestilo odmrlih, povečavo čebelarstva itd.).
    S pomožnimi družinicami (lažje) izvajamo razne poskuse (eksperimente), preizkuse, opravila in namere (opazovalna družinica, vzreja lastnih matic, izgradnja naravnega satja brez trotovine in širokih mediščnih satov itd.)
    Tržni čebelarji imajo veliko dobrih razlogov, da imajo tudi manjše čebelje družinice (prodaja čebel, pomoč njihovim oslabelim družinam iz raznih vzrokov itd. itd.)
    Če je za tržna čebelarstva v nekaterih izjemnih primerih neekonomično (kot čista izguba) imeti in vzdrževati poleg "pridobitnih" polnorazvitih družin še pomožne (rezervne), pa to nikakor ne more veljati za ljubiteljske čebelarje (teh je pri nas preko 90%). Nam, ljubiteljem, je ekonomika čebelarjenja drugotnega ali celo nikakršnjega pomena!
    Pa še to. Male družinice rabijo neprimerno manj časa za upravljanje, kot velike. Oprema (cena) panjička za pomožno družinico je neprimerno manjša. Za prezimitev v čebelnjakih in z medsebojnim gretjem družinic na par satih v toplotno optimalno izoliranih panjskih skladovnicah, rabijo pomožne družinice veliko manj zimskih zalog hrane. Rojnih problemov z njimi nimamo, ker jim jemljemo zalego ali čebele in so stalno v razvoju. Tudi zaradi jemanja pokrite zalege (ker je v njej varoja), so pomožne družinice neprimerno manj varozne kot velike! Podobno kot roji, ki jih na začetku ne bremeni varoja, skrita v zalegi, ki ostaja v izrojencu.
    To je med drugim celo glavni razlog, da take družinice in roji - za razliko do velikih starih družin - večinoma 100% prežive zimo in sploh!
    Pri statistiki in računu rentabilnosti (tržnega) čebelarjenja, pa je seveda treba upoštevati skupne "prispevke" stroškov malih in velikih družin. Tudi pri prikazovanju povprečnih donosov medu na eno "pridobitno" družino! Te izračune naredi tudi kak ljubiteljski čebelar, a po večini le v ljubiteljsko-tekmovalnem smislu! Saj je čebelarjenje za ljubitelje čebel tudi neke vrste šport, kjer se tekmuje in meri.

    V stiski s prostorom čebele gradijo satje brez dna kar na steklo in matica vanj tudi zalega jajčeca

    Najimenitnejše opazovanje življenja čebel mi nudi najmanjša družinica v zasteklenem plemenilčku "Zander". V stiski s prostorom čebele gradijo satje brez dna kar na steklo in matica vanj tudi zalega jajčeca
    Kam prihajajo tuji pobegli roji?

    Po mojih - nepopolnih - informacijah sem morda eden prvih čebelarjev pri nas, ki sem že pred mnogimi leti "lovil" in javno (v SČ) opisoval "lovljenje" tujih ubežnih rojev. Še sedaj pa ima ta "dejavnost" v čebelarskih krogih (predvsem v stroki) oznako "nevarno", torej se ji je za izogibati. Namreč: tuji ubežni roji neznanega porekla v resnici lahko prinesejo s seboj kup nevšečnosti. Najhujša je huda gniloba čebelje zalege. Tudi pasemski izvor čebel v priletelem roju je kar problematičen. Zato sem se tega "posla" lotil zelo previdno.
    Prileteli roj sem vedno po določenem času (mesecu ali več) prenesel med čebele mojega čebelnjaka šele tedaj, ko sem se prepričal, da so priletele čebele kranjske rase in njihova zalega ni kazala nobenih znakov hude gnilobe ali kakšne druge bolezni (npr. poapnelosti zalege itd)
    Sprašujem pa se, kako to, da je v rojnem času (od srede aprila do srede julija) toliko priletelih rojev. Pri mojem aktivnem čebelarjenju, ki traja že več kot 70 let, lahko na prste ene roke naštejem roje, ki so mi pobegnili. Roje čebelarji s čebelami na premičnem satju na vse načine preprečujemo, pa nekaterim očitno klub temu uhajajo. Za število pobeglih rojev morata biti torej vsaj dva osnovna pogoja. Mora biti v okolici veliko čebelarstev in čebeljih družin in veliko v rojnem času pogosto odsotnih čebelarjev.
    Koliko je šele moralo biti pobeglih rojev, ko so čebelarili še s čebelami na nepremičnem satju?! In koliko jih bo, če se bo ta praksa (naravnega čebelarjenja) ponovno uveljavila?! Vse lepe, sončne dni v teh treh mesecih je moral nekdo biti pri čebelah in oprezati za roji. Če roja ne ogrebe čebelar takoj, se zgodi, da ob lepem vremenu roji ne počivajo dolgo na drevesu blizu čebelnjaka, temveč kar kmalu odletijo v že pred izrojitvijo izbrano novo bivališče.
    Sedaj pa k vprašanju kam in kako privabiti tuji pobegli roj. Mislim, da ni treba posebej podčrtati, da domači pobegli roji ne grejo sami od sebe v novo bivališče, ki je blizu prvotnega. "Blizu" pomeni oddaljenost vsaj kakšen kilometer! Torej nikoli ne lovimo ob svojem čebelnjaku na ta način svojih rojev!.
    Po mojih izkušnjah in vedenju grejo taki roji v vsak panj ali podoben prostor, posebno, če so bile v njem že čebele. Ni važna niti oblika (pokončni - horizontalni…) niti velikost, če je le panj ali prostor vsaj za silo dovolj velik za roj. V posebnih primerih se pobegli roji ustalijo v prav neverjetnih zavetjih. Pri mojih sosedih se je na primer roj naselil na vrhu strehe v pokritem sajastem dimniku, kjer seveda ni mogel delati starosti. Ali pa pravkaršnji primer blizu Bleda, ko se je roj naselil v plitvo debelno vdolbino sredi gozda in večino satja zgradil na na prosto. Sedaj je vse skupaj previdno izrezano in preneseno v opazovalni panj.
    Tudi ni posebno važno mesto, kamor take lovilne panje postavimo. K meni prihajajo priletelci vsako leto na dva, zelo različna mesta. Prvo je na zunanji stranici (polici) čebelnjaka. Drugo pa kakšnih 20 m stran pod nizko spuščenim napuščem gospodarskega poslopja. Za čebele oglednice po našem mnenju precej skrito mesto!
    Dobro je, če je hkrati postavljenih več "lovilnih" panjev, saj je skoraj vedno "interesentov" več in tako lahko rojne oglednice različnih družin najdejo ter izbirajo zase ugoden naselitveni panj.
    V lovilni panj vložim prazne satnike z nastavki za gradnjo satja in ob rob kak starejši, že narejen sat. Notranjost panja običajno natrem z listi melise. Žrelo panja pa večkrat s konico noža malo pomažem z domačim medom. Morda kaj to pripomore ali pa je samo "obrednega" pomena?!
    Prileteli roji se naseljujejo tudi v lovilne panje, ki so postavljeni neposredno ob že vseljenih rojih. Včasih že kar naslednji dan. Zgrešeno je mnenje, da čebelje družine rabijo in iščejo samoto. Saj poznamo iz pričevanj tudi v naravi "medene pečine" z gosto nahajajočimi vdolbinami in rovi, kamor se na gosto vseljujejo čebele.
    Jaz pustim priletelce do jeseni na svojih mestih. Nato pa jih temeljito pregledam, satje po potrebi s tanko vrvico zaščitim pred upogibom in jih vse brez ceremonij preselim zjutraj na stalno mesto v čebelnjak (posebno, če so AŽ satniki v pokončni legi v mojih lovilnih zakladah ali "duplih" in jih nato vlagam v panje s podolžno lego satja). Ob preselitvi teh priletelcev v čebelnjak (če kakšno družino ohranim zase) mesto prvotnega stojišča lovilnega panja prekrijem na široko s tkanino (rjuho…). Nekaj čebel se seveda vrača na sedaj prekrito staro mesto, vendar se pa hitro prepričajo, da tam ni nič in se vlete v novo lokacijo panja ali pa se izprosijo h kaki drugi moji družini.
    Torej, sprejemanje tujih pobeglih rojev je delikatno opravilo. Lahko pa deluje le takrat, če je v primerno oddaljeni okolici dovolj čebeljih družin in čebelarji pomanjkljivo ukrepajo proti rojenju ter v rojnem času niso pri čebelah. Če teh pogojev ni, seveda tudi ni pobeglih in ulovljivih rojev.
    Lokacija za lovljenje rojev Lokacija za lovljenje rojev
    Dvoje povsem različnih, pa blizu skupaj, mojih lokacij za lovilne panje in priletele roje

    Z AŽ-PANJEM - "TROJČKOM" PO IZZIMLJENJU DO GLAVNIH PAŠ


    Moj način čebelarjenja v nastopajočem pomladno-poletnem času sem že opisoval, a ponavljanje je mati učenja, so nas učili v šoli. Pa tudi vedno je vmes kaj novega.
    Torej:
  • Moje čebelarstvo sem zadnja leta, predvsem pa letos, skrčil na eno tretjino prvotnega števila družin v istih, starih, še očetovih, skoraj 100 let starih, neprekinjeno uporabljanih panjih. Nabava AŽ ali podobnih panjev , ki so zloženi v čebelnjak, je pa moji izkušnji za čebelarja "večna" - kar seveda ne velja za prostostoječe panje kakršnega-koli panjskega sistema. Pa še te moje sedanje družine bom kmalu skrčil na minimum dveh ali treh pridobitnih družin. Zanimivo pa je, da kljub tolikšnjem skrčenju družin še vedno imam v uporabi vse AŽ panje z vsem satjem. Za ta "čudež" so krivi moji AŽ-maksiji v "nebotični" različici. Iz risbe se vidi, da družina v AŽ-trojčku ali "nebotičniku" zaseda v čebelnjaku po celi višini eno panjsko mesto po širini. Seveda to morda ni popolnoma ekonomično z gledišča tržnih čebelarstev, ki čebele tudi prevažajo. Za čebele in zame pa se je ta oblika izkazala za optimalna v vseh pogledih. Saj sem že pisal, ljubiteljski čebelarji smo eno, tržni pa drugo. Eni smo "vrtičkarji", drugi pa "farmarji".
  • Tem mojim preostalim čebeljim družinam nudim v AŽ-maksi panjskem sistemu največjo panjsko prostornino, ki jo z enostavnim odpiranjem ali zapiranjem posameznih (šestih!) AŽ panjskih etaž v AŽ-trojčku po potrebah dajem preko leta na razpolago posamezni družini. Samo za potrebo tehtanja (ker moja stara tehtnica tehta samo do 100 kg) sem zaenkrat obdržal še eno družino "samo" v enojnem AŽ-panju, ki mu dodam na višku razvoja AŽ zaklado. Pardon! Imam še eno svobodno družino v pokonci postavljenem kranjiču, s katero pa nimam dela in mi daje letno en roj. Ob rojni nevarnosti ji nataknem "lesico", da ugrebem roj, ko sem pri čebelah. Poleg te pa imam sezonsko še kakšno malo družinico za razne potrebe in morebiti kakšno družino od tujega priletelega roja.


  • Postopek po izzimljenju do razvojnega viška (okoli 1. junija) je naslednji:
  • Družino stimuliram za optimalni razvoj s prenosom medu iz kakšnega ohranjenega, delno medenega sata s spraskanimi pokrovčki, ki ga dam v spodnji "večnamenski" panjski prostor, dostopen čebelji družini. V tem primeru uporabim ta panjski prostor kot krmišče (saj čebele ne trpe med na satju pod pod gnezdom) in od čebel varovano shrambo ter odlagališče satja. Čemu vse lahko služi ta "večnamenski" panjski prostor pa bom poročal kasneje. Nekdo je opredelil koristnost AŽ-panjev samo kot zasilne omarice. Res so lahko s pridom tudi to! Midva z Igorjem, pa sva se šalila ob takih prilikah, da bi morda lahko uporabila naklade od nakladnega čebelarjenja za zasilno shrambo krompirja. Milo za drago…, če že kdo hoče biti duhovit. Sicer pa raje bodimo strpni in pustimo vsakemu svoj prav, dokler nam ne škodi.
  • Sredi aprila vstavim med zaležene sate proti robu gnezda 1 - 2 sata delno zgrajene trotovine za lovljenje varoj in v protirojni namen, ki ju pred izleženjem trotov čez dobrih 14 dni, ko je zalega pokrita, izpraznim ali izrežem ter vrnem na svoje mesto za še eno lovljenje in "mlečkanje".
  • Če imam na razpolago zalego iz kake pomožne ali rezervne družinice v 7 - 10 satnih panjih, z njo ojačujem manj razvito pridobitno družino.
  • Ko v drugi polovici maja družina že obilno zaseda obe srednji panjski etaži, ji odprem prvo mediščno etažo z vstavljenimi širokimi mediščnimi sati, ki jih matica ne zaleže, zato lahko v veliko zadovoljstvo čebel čebelarim brez uporabe matične rešetke v panju!
  • Nato pa pride čas za zajem glavnih paš (junija) in glavni obračun z varojo. To pa kasneje v posebnem prikazu in poročilu.

    Rojno čebelarjenje v koših



    (video predstavitev celotne tehnologije)

    Na internetu se najdejo posnetki velikega, sodobnega čebelarjenja v koših. Zelo zanimivo! Ampak tudi malo srhljivo! To bi morali videti predvsem tisti naši čebelarji, ki nameravajo čebelariti v panjih z nepremičnim satjem brez protirojnih in kakršnihkoli drugih ukrepov. Saj bodo njihove družine z nepremičnimi sati praviloma vsako leto rojile ne le enkrat, temveč večkrat!
    Tam so pred čebelnjakom s temi koši v času rojenja sedeli kar trije čebelarji in na vse mile viže (tudi z vršami) lovili in ogrebali roje (čisto tako, kot naši kranjičarji še pred kratkim!).
    Zanimalo me je, pa nisem tega videl ali slišal, kako je z varojo pri teh družinah v koših? Po optimističnih napovedih čebelarjenja na naravnem satju so take čebele brez problemov z varojo?! Tudi čebele v koših vedno grade samo prosto grajeno satje, ki je "ta-pravo" z vsemi ozkimi in širokimi ulicami med satjem - kot to čebele grade v duplih od vekomaj! Če so res brez problemov z varojo tudi mnogo let stare družine v takih panjih, koših - kapo dol!
    Res je namreč to, da pri takem čebelarjenju vsako leto po pašnem obdobju "podrejo" vsaj dve tretjini družin (kot pri kranjičarjih!). Del čebel nekako otresejo iz koša in jih prodajo. Del pa zažveplajo, vse, kar je koristnega v satju pa porabijo. Najbrž ohranijo samo družine iz letošnjih rojev - ki so seveda najmanj obremenjene z varojo (če jo pri njih sploh kaj je). Saj je pri njih na začetku samo tista varoja, ki jo je prinesel roj iz stare družine, kar pa zadošča za razmeroma zdrav obstanek družine v tekočem (enem) letu brez vsakih ukrepov. Zato tu žal ne moremo pripisati morebitno odsotnost varoj in morebitno rezistenco čebel proti varozi samo izleganju čebel iz naravno grajenega satja.
    Bržkone bi bila kar dobra rešitev pred varojo rojno čebelarjenje v kakršnemkoli panjskem sistemu?! Le, kako - brez stražarjenja pred čebelnjakom in brez mučnega lovljenja in ogrebanja rojev z visokih dreves? Pa tudi brez zasilnih in zahtevnih umetnih izrojitev?

    KAKO ČEBELE PRENESEJO IN PREDELAJO STRJENI MED IZ MANINIH PAŠ

    Vsaj na mojem (blejskem) območju čebelarjenja je skoraj vsako leto tudi čebelja paša na drevesni mani. Tak med v satju hitro trdi in ga običajno ni mogoče iztočiti. Kako pa je rešiti ta problem? Nekateri naši čebelarji so pred leti že ugotovili, da se tak med da iztočiti, če ga čebele prenesejo v drugo satje, ker ga pri tem "predelajo", da je normalno tekoč. Vprašanje je le, kako postopati, da se to doseže in je dovolj enostavno.
    Jaz sem v mojih AŽ-maksijih našel ugodno priložnost za tak postopek, ki mi ga je potrdil tudi primer, ki sem ga prebral v tuji čebelarski literaturi.

    Način čebelarja Ernsta Unterlassa iz zamejske Koroške. Bienen aktuell, okt. 2011:
  • Satju s strjenim medom rahlo spraskati pokrovce in namočiti v čebru vode.
  • Vstaviti ga v vodoravnem položaju z distančnimi letvicami med sati v poseben panjski oddelek, dostopen samo čebelam predelovalne družine.
  • Ta oddelek (s sati mane) naj bo osvetlen z dnevno svetlobo.
  • Tako prenesen in predelan med je nato lahko iztočiti.


  • Tak postopek je zelo lahko izvršiti v mojem AŽ-maksiju ("trojčku").
  • Za to uporabim spodnji ("utility" - servisni) priključeni panj AŽ-maksija.
  • Že samo dejstvo, da se znajde medeno satje pod gnezdom družine, spodbudi pri čebelah prenos medu navzgor, v medišče. Lahko pa seveda - za še učinkovitejši prenos - v prazni dve etaži spodnjega panja naložim napraskano in namočeno satje z maninim medom v vodoravno lego, kot je priporočeno. Na podnico panja dam nizek pladenj v velikosti sata, da ulovi izcedujočo vodo namočenega satja.
  • Učinek svetlobe (za čebele znak nevarnega mesta za shranjevanje medu), je v AŽ-panjih dosežen, če so od zadaj (v svetlem čebelnjaku) v tem panju zaprta samo zamrežena okenca, vratca pa odprta ali sneta.

  • servisni panj AŽ-maksija prenašalne naklade
    Levo. Za čebelji prenos in predelavo strjenega maninega medu v satju lahko uporabim spodnji "utility" ali servisni panj AŽ-maksija ("trojčka").
    Desno. Primer "prenešalnih naklad" za meliciozni med v satju v čebelnjaku s posebnim nakladnim sistemom čebelarjenja, iz revije Bienen aktuell.

    ČEBELARSKI BONTON IN KOREKTNOST

    Pri marsikaterih mojih ali tujih čebelarskih pisnih "predavanjih" o čebelarjenju pomislim na bonton in korektnost. Dobro je vedeti, da nam ne pade krona z glave, če pri navajanju svojstva panja ali načina čebelarjenja damo vsi javno pišoči čebelarji tudi drugim vedeti, če "naš" panj, pripomoček ali način čebelarjenja morda izvira v temelju od nekoga drugega, ki je to bistveno lastnost pogruntal in objavil pred nami! Mi pa samo nekaj malega spreminjamo.
    Problem pa je, kako opredeliti, kaj je bistveno ali temeljno. Na primer.
    Pri opisih panjev seveda ne moremo iti nazaj do pračloveka, ki je "čebelaril" v prvem, načeloma sedanjim panjem v bistvu zelo podobnem bivališču čebel v naravi in kasneje v domov prinešenih votlih deblih. Vsak pa lahko najde ime avtorja generalne zamisli v "našem" obdobju v pisnih javnih občilih, ko je objavil občestvu svoj domislek ali izum in pred njim ni bil javno predstavljen noben drug, ki bi mu bil podoben. Če pa se je kdo pred prvo javno objavo kaj takega ali podobnega domislil, a iz egoizma, malomarnosti ali "nepismenosti" zadržal zase, se pač mora odreči izvirnosti, saj je svoj "izum" lahko preplonkal oziroma ga je le nebistveno spremenil! To bi bilo pošteno, korektno ravnanje!
    Pri kasnejših spremembah ali različicah izvorne zamisli bi bilo torej korektno in po bontonu, da navedemo ob našem avtorstvu (nebistvenih) sprememb tudi ime izvornega avtorja glavne zasnove panja, pripomočka ali tehnologije.

    Poskušam "na pamet" razvrstiti in uvrstiti nekaj takih javno objavljenih izvornih izumov in njihovih izumiteljev (po potrebi se seveda ta spisek korigira in dopolnjuje):

  • Pri nas je med sodobnejšimi skladovničnimi panji s premičnim satjem tak prvi originalni, javno predstavljen dosežek, panj Antona Žnideršiča, imenovan kot "naš panj", panj "žnideršič" ali najbolj uradno AŽ-panj.
  • Sledijo po zaporedju prvih objav na isti način naši originalni panji ali njigovi bistveni panjski deli:
  • Franca Kirarja ("Kirarjev panj" v različicah),
  • Široki AŽ-panj Namestnika ("Namestnikov panj"),
  • trietažni AŽ-panj čebelarja Ličena ("Ličenov panj"),
  • AŽ-panj z zaklado pokonci postavljenih AŽ satnikov čebelarjev Frančiča in Debelaka ("Frančič-Debelakova zaklada"),
  • AŽ-panj s priklopnim dodatkom enako postavljenih AŽ satnikov čebelarja Pislaka ("Pislakov priklopnik"),
  • razširjeni AŽ-panj z dodanimi prečnimi sati čebelarja Grajša ("Grajšev panj"),
  • panjska "regalna" enota "omarno" grajenih večetažnih AŽ-panjev čebelarja Šušteršiča ("Šušteršičev regal"),
  • povezava (sestava) preko veh poljubnega števila AŽ-panjev čebelarja Debelaka ("Debelakov AŽ-maksi panj", "AŽ-dvojček", "AŽ-trojček", tudi "AŽ-nebotičnik"),
  • in še kaj.


  • Na podoben način se lahko ugotovi tudi izvorni avtorski seznam drugih panjskih sistemov in sodobnih najpomembnejših pripomočkov ter tehnologij pri čebelarjenju ter naj bi se te ugotovitve korektno (z navedbo izvornega avtorja) vključevale v čebelarske spise, kjer nekdo opisuje pomemben pripomoček ali tehnologijo (sedaj pogosto) brez navedb pravega avtorja ali kot od nekdaj znano in uporabljano stvar.

    Žnideršičev 'naš panj', AŽ-panj ali žnideršič Kirarjev panj
    Levo: Žnideršičev "naš panj", AŽ-panj ali žnideršič
    Desno: Kirarjev panj
    'žnideršič' s Frančič - Debelakovo zaklado
    "žnideršič" s Frančič - Debelakovo zaklado
    Namestnikov in Ličenov panj Pislakov in Grajšev panj
    Levo: Namestnikov in Ličenov panj
    Desno: Pislakov in Grajšev panj
    Debelakov AŽ-maksi panjski sistem
    Debelakov AŽ-maksi panjski sistem
    Lado Šušteršič pred svojim regalnim večetažnim AŽ-panjem
    Lado Šušteršič pred svojim "regalnim" (Šučeb) večetažnim AŽ-panjem in AŽ-panjevjem

    UMETNI ROJ IN IZROJENEC V ISTEM PANJU - AŽ-TROJČKU*
    (Če bi mi šla družina izjemoma na roj)

    Ob umetni (iz)rojitvi - začasna dvomatična ureditev Ob ponovni združitvi - priprava na zimovanje
    Sliki AŽ-maksija ("nebotičnika") trojčka, pri uporabi spodnjega, večnamenskega elementa (utilityja) za nareditev roja in izrojenca v istem panju.
    LEVO: Ob umetni (iz)rojitvi - začasna dvomatična ureditev.
    DESNO: Ob ponovni združitvi - priprava na zimovanje.

    *Povdarjam, da so ti moji spisi o čebelarjenju moje zasebno veselje, ki ga imam s čebelami, kot izrazit ljubiteljski "mali" čebelar. Velikih, tržnih čebelarjev se to neposredno ne tiče. Prav tako ne čebelarjev, ki čebelarijo v drugačnih panjih. Seveda pa so vmes teme, ki lahko zanimajo vsakega čebelarja. Vsi ste zato vabljeni k branju.


    Ko sem na koncu predprejšnjega prispevka o nemškem čebelarjenju v koših zavzdihnil, kako bi bilo imenitno rojno in protivarozno čebelariti - vendar brez stražarjenja in ogrebanja rojev,- mi žilica ni dala miru, da ne bi stuhtal način, ki bi ga lahko po potrebi uporabil v mojih AŽ-trojčkih. Saj skoraj ni problema, ki ga v taki AŽ-maksi panjski kombinaciji ne bi mogel rešiti!
    Pri tem mi je v veliko pomoč spodnji priključeni panj, ki ga v kombinaciji AŽ-trojček uporabljam za mnoge posebne, zelo koristne potrebe pri tem čebelarjenju (ahitekti vemo, kaj vse je "utility" prostor, po angleško).
    Pri mojem čebelarjenju v AŽ-trojčkih sicer samo izjemoma lahko pride do rojenja (velika panjska prostornina, veliko odkrite zalege, predvsem trotovine…). Dobro pa je vedeti, kako tedaj ravnati.
    Takole sem si zamislil:
    1. Družino stimuliram k čim večjem razvoju po mojih, že opisanih ustaljenih postopkih. Ko je družina res močna in so zgodnje paše, seveda postopno odpiram medišči.
    2. Če izjemoma taka družina sede na roj, del čebel s pretežno pokrito zalego in samo enim lepim matičnikom, prestavim zgoščeno (da lahko ogrevajo zalego) v spodnji ("utility" panj, kjer odprem novo žrelo. Seveda mora imeti ta narejeni "izrojenec" tudi dovolj medu in nekaj vode, ker nekaj dni ne bo imel svojih pašnih čebel. Osnovno, veliko gnezdo z dvoetažnim mediščem ločim od spodnjega panja s prekritjem veh na podnici tega gnezda. Tu pustim matico z vsemi vletenimi, pašnimi čebelami ter kak sat s samo odkrito zalego; seveda brez matičnikov, ki jih podrem. Vse starejše čebele, ki jih prestavim v spodnji panj se vrnejo v svoje prvotno gnezdo, ki je sedaj v stanju roja, vendar v istem panju.
    3. Tako je začasno razdeljena družina v gornjih štirih panjskih etažah rešena rojne krize in lahko dela pospešeno pri nabiranju medu in pri ustvarjanju novega zalegalnega gnezda - podobno, kot pravi roj. V spodnjih dveh etažah AŽ-maksija pa se izleže in spraši mlada matica in se , okrepljena s čebelami, ki se izležejo iz pokrite zalega stare matice tudi dobro razvija z mladim gnezdom zalege. Ko mlada matica spodaj prične zalegati je čas, da obe družini "ločeno" združim tako, da začasno še ohranim zaleganje obeh matic. Zaprem spodnje žrelo - obe družini imata sedaj isto žrelo glavne, zgornje družine, (kar je pri meni že preizkušeno in čebelam ne predstavlja težav) in zamenjam prekrivno ploščo nad vehami s prekrivno matično rešetko, da se matici (še) ne spoprimeta. Sedaj je to začasno zelo produktivna, nerojna dvomatična ureditev do konca pašnega obdobja.
    4. Kaj pa varoja? Ker pri gornji družini ("roju") ob tem ukrepu ni več pokrite zalege, je hkrati tedaj najučinkovitejši čas za tretiranje proti varoji z enim od najbolj sprejemljivih sredstev, ki jih je vedno več na voljo**. Pri spodnji družini ("izrojencu") počakam s podobnim tretiranjem do izleženja stare zalege. Nova zalega je vsa odkrita in šele v nastajanju. V obeh primerih (oddelkih) je vsa varoja na čebelah in je tretiranje tedaj najbolj uspešno.
    5. Ko minejo paše izpraznim medeno satje iz panja in ga iztočim ter gnezdi z zalego obeh matic združim vsako v eni etaži - brez iskanja matic - v srednjih dveh etažah AŽ trojčka. Takoj pričnem tudi s počasnim "zimskim" krmljenjem, da sedaj enotna družina s samo eno, najboljšo matico, ne preneha z obilnim zaleganjem zimskih čebel! Tudi ne mislim več eksperimentirati s čebelarjenjem brez krmljenja s sladkorjem za zimo! Družine brez nekdanje ajdove paše morajo imeti po pašnem obdobju (koncem julija) še umetno "pašo" iz pitalnikov, da pridobe čimveč zimskih čebel in dovolj lahko prebavljive hrane (vsaj za moje klimatske razmere), da ne podležejo griži in nosemi ter, da je te hrane dovolj v zimski ureditvi gnezda in je dostopna zimski gruči, kjerkoli se v dvoetažnem gnezdu oblikuje!

    **Za tretiranje proti varoji so nove ugotovitve. Na voljo je več novih sredstev z manjšo stopnjo škodljivosti za pridelke - na žalost tudi z manjšo stopnjo učinkovitosti na varojo. Zanimiva pa je zadnja ugotovitev avstrijskih znanstvenikov (Bienen aktuell, okt. 2011), ki so med drugim tudi natančno preučili morebitni vpliv najbolj problematičnih pripravkov za tretiranje proti varoji (perizin (comafos), klartan (fluvalinat), bayvarol (flumetrin)… na iztočen med iz satov, ki so prišli v stik s temi sredstvi med večletnimi tretiranji. Teh snovi pa niso našli (le zanemarljivo) v analizah iztočenega medu, čeprav ga je bilo obilno v vosku tega satja še po mnogih letih! Ugotavljajo, da ti strupi iz voska (satja) ne prehajajo v med. Se mar brez razlogov bojimo uporabe teh učinkovitih, sicer strupenih, a preprosto uporabnih sredstev proti varoji? Tudi po objavljenih podatkih naših strokovnjakinj (SČ, 2011, str.40), je v analiziranem medu glede ostankov amitraza " …stanje v vseh letih bolj ali manj enako in zadovoljivo." Seveda pa vsi opozarjajo na previdnost uporabe teh sredstev in enakovredno nadomeščanje z nestrupenimi sredstvi - če obstajajo…!?.


    BARVA MEDU IZ TEMNEGA SATJA

    satje

    Med, primerjalno iztočen iz nezaleženega (svetlega) in mnogokrat zaleženega (temnega) satja se po znanstveni laboratorijski analizi dunajskega čebelarskega inštituta ne razlikuje v barvi, pač pa ima nekoliko več mineralnih sestavin. (Iz revije Bienen aktuell okt. 2011).
    Ne morem si predstavljati, da bi bili vsi znanstveniki skorumpirani in potvarjali raziskave, kar nekateri namigujejo. Več dejstev govori v prid uporabe lepo grajenega, propoliziranega starega satja v naseljenem panju in jaz ga uporabljam skoraj izključno ter brez problemov pri mojih čebelah odkar čebelarim (preko 70 let). Skoraj samo takega imajo tudi čebele že čez par let v panjih (ali duplih) z nepremičnim satjem. Čebele ga imajo sploh najraje in tudi čebelar pri točenju medu. Že vemo zakaj!

    SLADKO IN ZDRAVILNO SPANJE S ČEBELAMI

    Podobno sliko sem že objavil, pa jo na tem mestu nekoliko dopolnjeno še enkrat

    Podobno sliko sem že objavil, pa jo na tem mestu nekoliko dopolnjeno še enkrat
    Gre za zavidanja vredno uporabnost naših panjev (predvsem AŽ) in naših čebelnjakov tudi za uresničenje največje (pa žal redko uresničene) želje čebelarja, da bi lahko pri čebelah leže počival in celo prespal.
    Seveda je tu še priložnost, da se ta "luksuz" poveže z zdravilstvom (apiterapijo).

    Prikazujem tako možnost na enem od najmanjših čebelnjakov - pri večjih pa je vse skupaj toliko lažje in obilneje.
    Bistvo je, da lahko v njem zlahka uredimo ležišče (premično ali/in stalno). Vzglavje ležišča zgoraj, nad panji, je tik ob zamreženi panjski stropni odprtini. Ker imam moje AŽ-panje povezane po vertikali v AŽ "trojčke" se lahko vdihava na vrhu te skladovnice na "pogradu" pri posebno urejeni odprtini (zamreženem jašku) najbolj koncentrirane vonjave in poslušajo skrivnostni zvoki iz celotne 6-etažne čebelje družine, prav pri našem ušesu in nosu ob vzglavniku ležišča.
    Če pa postavim v čebelnjak zložljivo ležišče se lahko vležem vanj tik zadnje strani zamrežene skladovnice panjev, iz katere odmaknem blazine penaste gume. Tu je vonjarski in zvokovni (blagodejni) učinek tudi velik, saj je občutek, kot bi bil sredi mnogih gnezd čebeljih družin.
    Velja vsaj poskusiti, mar ne?! Vse za dobro pučutje in zdravje!

    PRESELJEVANJE ČEBELJIH DRUŽIN V ČEBELNJAKU



    Družino sem letos 10. maja iz žnideršiča, ki je bila skrajno desno spodaj, brez problemov preselil v moj klasični "nebotični" AŽ šestetažni "trojček", kakršnega v zadnjem času največ opisujem v tej spletni strani, ker mi predstavlja višek užitkov in uspehov za čebele in ljubiteljskega čebelarja, ki čebelari na stalnem mestu, v čebelnjaku.

    Torej, iz izkušenj vem, da je najbolj pomembno zastrtje starega panja in okolice s časopisom ali tkanino. Koristi tudi par kapljic dišavnice na zastirko na mesto prvotnega žrela - in čebele takoj najdejo novo žrelo iz katerega že izletavajo njihove preseljene sestrice - vse skupaj pa s "prašenjem" označijo novo žrelo in privabljajo pripadnice iste družine. Vedno manj jih od daleč na kratko ogleduje staro mesto žrela in čez par dni je zastirka odveč - razen na ožjem mestu starega žrela, ki še vedno privablja kakšno patriotkinjo.

    Brez velikih problemov pa sem že večkrat preselil družino iz "lovilnih" lokacij izven čebelnjaka v čebelnjak. Tudi v tem primeru sem zastrl s tkanino prvotno lokacijo panja, družino pa dal na novo mesto v čebelnjaku, po možnosti z istim panjem ali pa tudi s prestavljenim satjem v novem panju. Morda se pri tem postopku kakšna čebela morda vleti k drugi družini - velika večina pa najde novo mesto panja s preseljeno družino.

    NEKAJ STARIH ČEBELARSKIH MODROSTNIH IZREKOV
    (ki jih je moj oče govoril in s pridom upošteval):

  • Ko se čebele napijejo žajbla (travniške kadulje) rojijo.
  • Roj maja vreden voz sena; junija kos mesa; julija nič ne velja!
  • Ko cveto jablane so čebele lačne.
  • Iz vseh panjev v čebelnjaku naj letajo čebele.
  • K čebelam in s čebelami vedno najbolj snažno in mirno.
  • Pomagaj vsaki čebelici, ki je v stiski.
  • Najkasneje do Vseh Svetov čebele odeni za zimo.


  • ROJNA RADOST
    (ko je roj zaželen)

    Jernej Mehle piše v njegovem forumu NOVA POT:

    PROTIROJNA LESICA

    Z Marjanom Debelakom že leta po malem debatirava in delček teh debat je občasno tudi njegova protirojna lesica, ki sta jo razvila skupaj z Igorjem Frančičem. Marjan, vztrajen kot je, nekatere teme vztrajno odpira in to se je zgodilo tudi te dni, in spoznal sem znamenje Duha, da se mora ta informacija podati tudi javnosti. Sicer je Marjan lesico obdelal že večkrat, tudi v svoji interni knjigi, zato bi jaz zdaj samo zbral nekaj najinih odstavkov in iz njih naredil sledeči prispevek. Morda pa se bo kdo lotil tudi tega, še posebej če čebelari v službi, medtem ko njegove čebele doma rojijo.

    In je Marjan napisal, te dni:
    Novička z Bleda: Ko sem šel nabirat arniko na moj "plac" sem mimogrede obiskal čebele. Pa pride sosed, ki mi rad kaj postori na vrtu in pove, da je videl rojiti kranjiča - skozi lesico. Ni se nikamor vsedel - takoj šel nazaj in nekaj časa visel pod lesico, nato pa zginil v panj (seveda, k matici...). Sedaj je od mene odvisno, da bom kakšen lep dan(!?) pri čebelah in pri odprti lesici pričakal ponovni roj, ki ga bom ogrebel po "planu". Saj poznaš ta sistem, ki pač čebele umetno kroti - hkrati pa jim prihrani marsikatero težavo ... pa čebelarjem tudi ... Sem včasih kompromisar. ..

    Pozdravljam! Marjan

    Moj odgovor je, med drugim, bil:
    Tudi sam sem lani uporabil rešetko na košu, da bi preprečil drugi roj, pa je bilo takole: roj je izletel, in ostal na veji, s seboj je imel najbolj suho in ubogo matico, ki se je uspela prevleči skozi, za rešetko pa sta ostali dve ali tri mlade in se pobile med seboj. Pa sem imel roj z najbrž najslabšo matico, no, vseeno mu gre letos OK.


    In seveda sledili so dobri Marjanovi argumenti:
    Majhen komentarček.
    Nobena (rojna) matica se ne "prevleče" skozi normalno, nepoškodovano in pravilno vstavljeno (tesneno) "lesico" pred žrelo z vstavljeno matično rešetko! To trdim iz moje in Igorjeve več desetletij trajajoče prakse! (vsaj 100 takih rojev je šlo pri nama skozi "lesico" doslej in nobeden z matico! Oprsje matic je precej večje od čebelnega, je hitinasto in se ne stisne.

    Varianti brez "lesice" sta, da si stalno pri čebelah ali pa, da pustiš rojem prosto pot v neznano, večinoma pogubno usodo (če jih ne ujame kakšen čebelar).
    S tem ste se - hočeš-nočeš - pričeli soočati pri vaših panjih z nepremičnim satjem (kot prebiram v forumu). Zame in za Igorja to odpade!
    Seveda je varianta tudi to (tradicionalna), da čebelar redno kontrolira družine in jim na druge načine prepreči rojenje. Seveda samo v panjih s premičnim satjem (samo z neomejeno veliko panjsko prostornino ni mogoče preprečiti rojenja!).
    Bilo bi imenitno, če bi lahko človek gojil čebele tako, da bi jih samo opazoval, spremljal njihov razvoj ali "sledil" pri njihovem razvoju, kot praviš! Brez "lesice"...Po mojem mnenju jih še slediti ne bi mogel, ko bi zleteli roji v neznano in panji ostali (na pol) prazni itd.



    Moj odgovor:
    Sem samo povedal svojo izkušnjo. Izrojeni roj je bil dan v panj in je preživel in ima letos potomce. Torej je bila matica v roju. Upam da ne zamerite, če imam takšno izkušnjo. To se kar dogaja, razen pri tistih izsekanih, plehnatih matičnih rešetkah.


    In ponovno Marjan – ker je v tem mailu polno čiste strasti pravega čebelarja, ter tudi polno informacij, malo daljša varianta:
    Živjo Inei!
    Saj se midva že kar dobro poznava, razumeva in veva, da nama obema včasih uide kakšna ne preveč diplomatska beseda ali fraza. To se pri dobrih odnosih vzame kot iskreno pogovarjanje, kaj pa drugega! Poglej!
    Ti si tudi v marsikaj prepričan in prav je tako! Vsak je. Saj smo unikati. Jaz sem tudi mislil pri omembi "lesice", da si lahko spriče mojih in ne le mojih izkušenj z njo, privoščim trditev, da je to kar sem preizkusil "milijon krat" lajično pravilo (da ne rečem znanstveno). No, seveda bi lahko pristavil, da se včasih dogajajo izjeme, se rojevajo spački itd. Pri Tebi mislim, da si imel neverjetno "srečo" in naletel na izjemno redek primer! Vsaj jaz menim tako.
    Pri mojih navedbah nisem opustil razlago, da mora seveda biti "lesica" pravilno narejena in nameščena (napisal sem, da se ne "prevleče" skozi normalno, nepoškodovano in pravilno vstavljeno (tesneno) "lesico"). Ker omenjaš panj - koš, kjer se je to dogajalo, je morda tudi normalno raščena matica našla kakšno špranjo, da jo je pobrisala z rojem.
    To se lahko pripeti - ali si 100% prepričan, da ni mogla najti prostega prehoda kje drugje?
    Z Igorjem sva videla, da tudi čebele pokažejo matici , kje je ustrezna pot, kamor ji je za iti (recimo skozi zaviti predor v sosednji panj ali skozi kakšen poseben pripomoček! ).
    "Lesica" (samo košček matične rešetke , ki zapre običajno žrelo panja ni "lesica" - to je le za zelo kratkotrajno rabo in zasilno sredstvo). Najina originalna "lesica" pa omogoča pri namestitvi normalni izlet in prihod čebel - delavk tudi v času največjega "prometa" (ob prašenju mladic in trotov) in tudi pri zelo dolgi čebelarjevi odsotnosti. Zato ima predal za odmrle tote ali matice, ki jih čebele ne morejo spraviti skozi rešetko. Za trote ima še poseben "dimnik", kjer se lahko malo bolj spreletijo že v lesici in zmanjšajo gnečo pred rešetko. Polovico prednje verande "lesice" (ne rešetke!) pa jaz zastrem, da se ob prašenju trotov čebele lahko vračajo v panj skozi tisto polovico matične rešetke, ki je zasenčena in zato nezasedena s troti in čebelami, ki hočejo na svetlo. To je rezultat velikega preizkušanja in razmišljanja.
    Sedaj pa še eno kratko reportažo z Bleda:
    Včeraj sem se odpeljal tja k čebelam, ker sem računal, da po vsej verjetnosti lahko dobim moj edini roj iz mojega čebelnjaka (iz kranjiča, ki ima v tem času pred žrelom "lesico"). Ker mi je sosed rekel, da je že dvakrat rojil in se vsakič vrnil. Torej. Ko sem zjutraj prišel, sem mu dvignil (odprl) matično rešetko v "lesici" in malo počakal. Ob času, ko najraje roji - (okoli 11, ure) - je res rojil in se vsedel na zelo pripravno mesto. Takoj sem ga ogrebel in do večera dal v klet. Nato sem z njim naselil panj v čebelnjaku.
    Nič novega zame - to se mi dogaja vsakič že dolga leta. Samo ta roj imam od vseh mojih čebeljih družin - lahko pa s pomočjo "lesice" tudi njega ne bi imel!
    Nenavadno pa je bilo to, da je bil roj tudi v doslej nenaseljenem lovilnem panju tik poleg kranjiča na steni čebelnjaka. Sosed je res povedal, da je bil vrt ob rojenju poln čebel - seveda za njega logično, od roječega kranjiča. Pa je očitno prav tedaj priletel tuj roj v lovilni panj. Ta se je vseljeval v lovilca, vračajoči brezmatični roj pa nazaj v kranjiča! Vse na razdalji pol metra. To je moralo biti za bogove!
    Mislil sem, da so vračajoče čebele iz kranjičevega roja zaradi ne vem kakšnih razlogov začasno šle deloma tudi v lovilni panj, ki ga imam vabljivo opremljenega s nastavki starega satja in ob strani s starima satoma. Da so zato cel dan izletavale in priletavale, kar je bilo pa seveda nenavadno...in sumljivo. Terjalo je kontrolo.
    Zato sem ga danes zjutraj pregledal in - v njem videl v panju - lovilcu kar velik roj na vseh satnikih z veliko rojno gručo!!! Tudi to je izjemen primer! Se pa zgodi! Saj mi verjameš? - Tako, kot jaz Tebi verjamem , da Ti je matica ušla skozi ali mimo matične rešetke pred žrelom koša!


    Dodal je tudi veliko lepih fotografij, med drugimi tudi fotke načrtovanega, zaželenega roja iz kranjiča:
    Roj je še v zraku, a se bo matica spustila pod krošnjo drevesa in čebele z njo

    Roj je še v zraku, a se bo matica spustila pod krošnjo drevesa in čebele z njo
    Roj idealno visi na veji

    Roj idealno visi na veji
    Vse pripravljeno za ogrebanje roja

    Vse pripravljeno za ogrebanje roja
    Enostavno ogrebanje roja če sede nizko

    Enostavno ogrebanje roja če sede nizko
    Ogrebalni panj z rojem, ko sem ga snel z veje

    Ogrebalni panj z rojem, ko sem ga snel z veje
    Ko matično rešetko v 'lesici' na pokonci postavljenem kranjiču dvignem, gre lahko matica z rojem in roj ogrebem

    Ko matično rešetko v "lesici" na pokonci postavljenem kranjiču dvignem, gre lahko matica z rojem in roj ogrebem

    Moj mail:
    Pozdravljeni Marjan!

    Zanimivo in lepo ste napisali! Tudi slike so krasne. Glede moje izkušnje samo tale link, so gor slike tako rešetke, zatesnjene, kot matic, poškodovanih: http://novacebela.mojforum.si/novacebela-about15.html
    Mogoče bi nekaj naredil iz vsega tega za na forum, čeprav se mi lesica malo upira, a morda komu pride prav (zakaj tega ne uporablja ves svet, posebej pa profiji, ko jim toliko rojev uide?). Nimam pa ta hip časa za to, ker to vzame kakšno uro ali več, če dam še kakšno fotko.
    Še enkrat hvala, smo na vezi, Inei


    In Marjan:
    Lep dan, Inei!
    Hvala za lep odziv in Tvojo razlago obravnavanega slučaja! Ne morem iz kože in bi rad še malo "pofilozofiral" o tem primeru.
    Doslej nisem videl teh Tvojih slik s košem, iz katerega Ti je ušla (celo več) matic z rojem. Šele zadnje čase bolj sledim razpravam na Tvojem forumu. Kaj se mi mota v glavi?

  • Tvoja rešetka pred razmeroma majhnim žrelom na okroglini koša je okrivljena in morda s tem nekoliko deformirana?! To morebiti spreminja njene občutljive dimenzije, da se tudi normalno grajena matica lažje splazi zkozi njo?
  • Tako, kot kaže Tvoja slika ni 100% zatesnjena rešetka na valoviti, opogljivi konstrukciji koša. Morda je tudi drugod na ali pod košem še kakšna reža za svoboden odhod čebel in matic?
  • Da matice uhajajo čebelarjem v medišča skozi matično rešetko smo nekoč kje brali - pa je že takrat to bilo povedano, da je krivda predvsem pri čebelarjih - kakšno in kako so montirali rešetko (če ni kje malo razširjena ali poškodovana... , če je kje drugje kakšna špranja...če jo čebelar sam ni prenesel v medišče, če so tam vzredile zasilno matico itd). Sicer pa je v svetovni čebelarski praksi pravilna matična rešetka povsem "varna" glede zapore matic v določen oddelek. Saj jo uporabja cel čebelarski svet.
  • Negodne matice (izležene pred končno dozorelostjo v matičniku) ali "spačke" so tista redkost ali izjema, ki potrjuje pravilo, da ima normalna matica pač že takoj po izleženju povsem utrjeno hitinasto oprsje, ki je toliko in toliko večje od čebelnega, zato ne more skozi tako natančno rešetko.
  • Zapisal si v forumu: ..."Kot se lepo vidi na sliki, imata obe želo zunaj in pogrizena krila. Kar pomeni, da je bila v košu huda bitka, čebele pa so potem mrtvi matici hotele iznesti, a jih je rešetka zaustavila. Ker so pred tem vsaj tri mlade matice ušle ven z drugim rojem, je jasno, da sta ti dve prišli ven že mrtvi."

  • Komentiram: Mrtve matice (in trote) čebele niso mogle zvleči skozi rešetko zaradi hitinastega oprsja, zato so jih pričele razkosavati - pričenši pri krilih. Ne verjamem, da bi to storile matice v medsebojni borbi. One pičijo vrstnico. Zanimivost: menda čebele po njihovih zakonih nikoli ne pičijo matice, temveč jo nekako zadušijo s stisnjenjem v klopčič čebel.
  • Še to o splošni (ne)rabi "lesice" ali samo matične rešetke. Težko pojasniti. Saj vidiš sam, kako malo se kakšna "novost" prime čebelarjev. Smo silno zakrknjeni in zaverovani samo v svoj prav. Kompliciranih stvari pa se raje izogibamo, posebno, če jih pomanjkljivo razumemo.
  • Če mi poveš na kratko, kaj bi bilo morebiti dobro napisati v forum o tej zadevi sem tudi sam pripravljen nekaj napisati in ilustrirati. Mislim pa, da je to navskriž s smerjo NOVE POTI, če vključuje poleg malih celic tudi mnoge druge zadeve - predvsem nevmešavanje v prosto življenje čebel, vključno neovirano rojenje.
    Jaz sem jo vključil v (najino) debato, ker se mi zdi, da boste zašli z nepremičnim satjem tudi v škripce glede rojenja... Morda se pa motim?



    Jernej:

    Pozdravljeni!
    Ne motite se Marjan, tudi to bo kak problem za tiste, ki so v službah ali ga žingajo naokoli tiste tri mesece, ko lahko roji. Sem mislil narediti en prispevek iz tehle najinih mailov, saj je dosti "robe". Ker tako vztrajate, to smatram kot nekaj, kar se mora dati ven, pa če bom kdaj potreboval ali ne, bo pa kdo drug. Rabim pa energije in časa za to, zato naj malo počaka, da bo svežina.
    Na sliki vidite, da sem vse zatesnil z gobico, drugih lukenj nikakor ni bilo, je pa možno, da je katera palčka malo bolj razmaknjena, pa se je kakšna matica, narejena iz kasne žerke, le zmuznila skozi. Ne vem.
    Lep vikend Vam želim, zdravja, Inei

    Naj vam koristijo izkušnje našega seniorja - čebelarskega zanesenjaka in inovatorja Marjana Debelaka. Vzemite si čas in zbranost, se splača.

    Lp j



    ČEBELARSKEGA ISKANJA NIKOLI NE (Z)MANJKA!

    Tudi če bi čebelaril neskončno dolgo, mi ne bi zmanjkalo čebelarskih presenečenj in dogodivščin! To mi je po več kot 80 letih prebitih ob čebelah povsem jasno. Čebelarski vele-možgani so v zgodovini napletli na kopice znanstvenih ugotovitev o naših čebelah, a do konca skrivnosti čebeljega življenja niso razvozljali!
    Kar prav je tako!
    Nam, zasvojencem s čebelami tako nikdar ne more biti dolgčas, ki bi ga prineslo vse-znanje in z njim povezano, v naprej znano šablonsko "delo s čebelami".
    Dokazov za to trditev je nič koliko! Sam se skoraj dnevno srečujem z njimi.

    Na primer. Samo odprem internetni čebelarski forum NOVE POTI V ČEBELARSTVU, pa vidim, da skupina zelo kultiviranih čebelarskih začetnikov z vso resnostjo misli odkriti ali vsaj k nam prinesti novo čebelarsko "Ameriko"! Torej sedanje - po njihovem namerno grobo imenovano "industrijsko" - čebelarjenje spremeniti v "naravno", ki prav tako seveda ni povsem naravno, ker to že s čebelami pri čebelarjih in najmanjšimi posegi v njihovo življenje ne more biti. S tem naj bi predvsem odpravili probleme z varojo. Čudovito! Da bi se jim le uresničilo!
    "Naravno" in "industrijsko" čebelarjenje sem zato dal v navednice.
    Saj naravnega čebelarjenja ne poznam, oziroma je bilo v naravnih začetkih le kruto plenjenje čebeljih družin, podobno medvedovem. Življenje čebel v naravi pa tudi poznamo - vse prej je, kot idilično!
    Tudi industrijskega čebelarjenja v industrijskih panjih si pri nas težko predstavljam. Pri nas so po mojem mnenju le ljubiteljski čebelarji z več ali manj čebeljimi družinami. Zelo redki med nami se s čebelami preživljajo, kaj šele, da bi se šli industrijo, čeprav morajo čebelariti čimbolj premišljeno in enotno! Nekateri navdušeno čebelarijo celo brez čebel!

    IZJEME POTRJUJEJO PRAVILO

    Ni nam treba v našo ali ta pravo "Ameriko", (nekateri tudi pri nas kar naprej "odkrivamo Ameriko") da bi videli ali povzročili pri čebelah in čebelarjenju kaj presenetljivega, nenavadnega ter predvsem koristnega pri gojenju čebel, kar je z drugimi besedami čebelarjenje.

    Na primer: Pri enem od mojih priletelelih rojev se je letos zgodilo naslednje:
    Vselil se je tuji prileteli roj v lovilni panj praktično brez predhodnih oglednic in v nenavadno poznih popoldanskih urah.
    Normalno je iz mojih izkušenj, odkar sem pred leti pričel "loviti" tuje pobegle roje, da si izbrani panj za vselitev oglednice prej natančno ogledujejo. Običajno kar več dni.
    V njem je bil roj dva dneva in pridno izletaval na pašo. Nato pa ga je nekaj popadlo in je tretji dan spet rojil z večjim delom čebel. Roj se ni vrnil nazaj v panj. Kar obsedel je skupaj z matico (to sem ugotovil kasneje, ko sem roj ogrebel) na mestu zgručanja na veji bližnjega drevesa.
    Morda so jo čebele ubrale za matico, ki je šla na praho in so jo čakale kar zunaj, da se vrne? In vračajoča matica se je raje pridružila svojim čebelam zunaj panja na veji, kot bi šla v panj? V panju z deloma starim satjem pa je nato žalovala slaba polovica čebel brez zalege in brez matice (ki sem jim dodal nato sat mlade zalege). Roj (z dvema litroma čebel) pa odpeljal v Ljubljano mojemu prijatelju Igorju..

    V čem je poduk? Da ne obstojajo 100% veljavne zakonitosti in šablonsko obnašanje pri čebelah. Kaj šele pri čebelarjenju! Zakone in pravila torej spremljajo izjeme, kar je treba upoštevati, pričakovati in se veseliti dogodivščin.
    Saj pravimo: "vsak po svoje, Bohinjc pa s svedrom". Kar naj bi pomenilo, da se samo nekateri drže določenih pravil, večina pa dela povsem po svoje.
    Roj na sliki pred ogrebanjem

    Roj na sliki pred ogrebanjem - kostrukcijo je naredil sosed (ker sem bil odsoten, da bi ga še isti dan pogrebel) in nanjo postavil tik roja drug lovilni panj, da bi šle čebele same vanj - ignorilale so ga! Roj se je po dveh dneh odselil iz že vseljenega lovilnega panja (lovilni panj se vidi na čebelnjaku med debli jablane) in obsedel na veji (domnevno kar za zmeraj, ker po dveh lepih dneh ni odletel in že nekoliko pričel graditi satje). V panju pa je pustil polovico čebel brez matice, ki očitno niso želele na vejo iz prijaznega bivališča… Ja, "mladost je norost!" Povem za tistega, ki ima rad pregovore
    IGOR IMA SPET ČEBELE

    Ta, "dvakratni" roj, ki sem ga pripeljal mojemu prijatelju Igorju sedaj zaseda njegov petsatni panj od lanske družine, ki je še pred zazimljenjem odšla v "večna lovišča". Namreč, pomagala ji ni, - žal podobno tudi premnogim drugim, - uradno proti varoji dana ekološka timol pasta. Zapustila pa je poln panj satja in medu, dovolj celo za zimovanje. Tako se je novi družini v njem ponovno "prikazala Marija" in Igor lahko, ne da bi odpiral panj počenja z njo zanimive poskuse.
    Za začetek ji je pred žrelo z enim škrnjakom pripel njegovo izpopolnjevano lesico. Zato, da se ne bi morda še enkrat odšla postiti na vejo, če ima nesprašeno matico in so te čebele nagnjene k temu, da zapuste panj, če matica gre na praho.
    Vendar se je med temi pustolovščinami verjetno matica že sprašila, kar kažejo čebele, ki obilno nosijo koške obnožine.
    Kratek opis te lesice:
    V celoti jo je skonstruiral in izdelal Igor sam z najpreprostejšim ročnim orodjem in materialom. Posebnost je palična matična rešetka v popolnoma leseni izvedbi, položena vodoravno v ohišje lesice. Z njo zasleduje več namenov, ki so zelo zanimivi, a jih bo seveda moral še preizkusiti v praksi.
    Take njegove zamisli in preizkusi vodijo predvsem k temu, da s čebelicami prijateljsko sodeluje in se druži, kot z najboljšimi prijatelji, ki jim zavestno ne želi poškodovati niti dlačice.
    Igor pri novonaseljenem panju z njegovo novo lesico

    Igor pri novonaseljenem panju z njegovo novo lesico
    Igor pri novonaseljenem panju z njegovo novo lesico

    Pustolovska družina sedaj domuje v petsatarju in ji nadaljne njene nenavadne pustolovščine (zaenkrat) preprečuje Igorjeva specialna lesica. Če kaj ne deluje popolno si Igor takoj izmisli boljšo različico.
    Ja, tudi taki čebelarji obstajajo, ki jim ni niti do kapljice medu od njihovih čebel, ampak zgolj za užitek, ki ga omogoča spremljanje njihovega življenja, vendar z enim samim pogojem, da ostanejo za stalno v njegovi ljubeči oskrbi, ne da bi jim odpiral panj ali brskal po satju. Zato jim s temi iznajdbami preprečuje izrojitev, saj rojev ni v stanju ogrebati z dreves!

    V LETIH "SUHIH KRAV" LAHKO S POLOVIČNIMI MEDIŠČNIMI SATI



    Kadar in če bi ocenil, da bi imel boljši uspeh za pridobitev nekaj "čebelarjevega" medu iz mediščnih satov tudi pri slabše razvitih družinah in/ali v malo obetavnih letinah, si lahko pomagam s polovičnimi AŽ sati.

    Ko bi odprl medišče (odstranil pokrovno ploščo nad vehami in jo nadomestil z matično rešetko), bi vanj vložil samo spodnjo vrsto polovičnih satov - satičev.Te bi prekril horizontalno za toplotno izolacijo (da se ne bi izgubljala navzgor toplota gnezda) s polivinil folijo in blazino iz penaste gume. Za panjskimi okenci imam itak vedno tesno vstavljeno blazino iz penaste gume in brez panjskih vratc, ki dobro izolira in prepušča vlago iz panja.
    Ko bi čebele napolnile te satiče in bi zgledalo, da bo še nekaj paše, lahko le-te iztočim in jih zamenjam s praznimi, oziroma dodam novo vrsto satičev, ki jih polagam direktno na spodnje. Ta vzorec lahko ponavljam še v vrhnji etaži (dvoetažnega) medišča, seveda po potrebi tudi v kombinaciji z navadnimi AŽ sati.

    ŠE EN NAČIN ČEBELARJENJA V AŽ-TROJČKU - V TREH POTEZAH

    Z AŽ-panji, povezanimi po vertikali v AŽ-maksi sistem je ljubiteljsko* čebelarjenje pravi užitek. Vsak čebelar itak čebelari na svoje načine in tu ima še nešteto novih možnosti. Eno od teh, ki mi je ta čas najbolj pri srcu, prikazujem v teh treh risbah, ki ponazarjajo tri sklope ukrepov preko leta.
    Iz priloženih risb je prikazano vse bistveno za ta način čebelarjenja, zato si jih kar poglejmo.
    ---------------------------------
    *tržni čebelarji, ki so pri nas sicer v manjšini, a zelo pomembni, morda ne bodo videli v teh ljubiteljskih načinih zadostno ekonomsko utemeljenost, zato povdarjam pristop, ki je primeren za male čebelarje, ki ne temelji nujno (ampak tudi) na veliki ekonomiki, pač pa predvsem na prijetnosti čebelarjenja, - da ne bi bilo nesporazumov!







    Perpetuum mobile pri mojem mini-maksi AŽ-čebelarjenju



    Se oproščam za tuje, a splošno znane naslovne besede! Prišle so mi pa nehote na misel ob poskusu, da opišem bistvo ali jedro mojega čebelarstva.

    Zakaj "perpetuum mobile" (lat. "venomer gibljiv")? To pomeni, da se nek ustroj po opravljenem krogu vrne v natanko isto stanje kot na začetku. V tem primeru pomeni, da je moje čebelarstvo s temi tremi čebeljimi družinami nekako (samo)zadostno. Poskrbim, da mi veliki dve družini nikoli ne sedeta na roj. Roj iz kranjiča z uporabo "lesice" pa vsako leto uporabim pri največji družini.

    Na prvi pogled nasprotujoča besedna skovanka "mini-maksi" za moje čebelarstvo pomeni, da se v čebelarski praksi omejujem na zelo majhno število čebeljih družin (3) in pri tem žanjem za moje potrebe zelo velike čebelarske užitke (duhovne in materialne).

    1. Za spremljanje pašnih pogojev v mojem kraju imam čebeljo družino v AŽ-panju, ki je ves čas na tehtnici. Na višku razvoja mu priklopim mojo originalno Frančič-Debelakovo zaklado. Ta trioddelčni "zakladni" AŽ-panj, omogoča zaradi povečane prostornine in ustreznega načina čebelarjenja čebelji družini sorazmerno veliko večje donose medu v primerjavi z navadno rabo AŽ-panja. Varojo lahko ukrotim z enomesečno omejitvijo zaleganja matice v enosatnem matičnem izolatorju, nameščenem sredi zaleženih satov, kjer "lovi" varojo, ko ni drugje v panju ta čas odkrite zalege.
    2. Imam glavno čebeljo družino v šestetažnem AŽ-maksi sestavljenem panju ("trojčku"). Zalegalno gnezdo te družine je v srednjih dveh etažah (srednjem panju). Zgornji dve etaži sta za medišče. V spodnji etaži pa je v tem primeru mesto za začasno domovanje roja iz kranjiča, dokler ga spomladi ne združim z osnovno družino, ki jo s tem močno ojačam tik pred glavno pašo. Ekstremno veliko medeno bero iz obeh mediščnih etaž iztočim le enkrat, saj je to početje kar naporno, čeprav sladko. Tudi v tej družini lahko polovim večino varoj z enomesečno rabo enosatnega matičnega izolatorja v času glavne paše.
    3. Imam še najljubšo družino v kranjiču, ki sem ga postavil kot drevesno duplo pokonci na stransko steno čebelnjaka nad lesenega "Florjana". Ta mi vsako leto da, ko sem pri čebelah, samo en lep roj, ki ga vsadim začasno v spodnjo etažo šestetažnega AŽ-maksja (trojčka). Nič drugega ne jemljem iz te družine. Moje delo z njo je samo, da ji v rojnem času nataknem lesico, in po potrebi nekoliko dokrmim za zimo. Varojo v času, ko se v panju ob rojenju polega zalega stare matice, obvladam z vstavitvijo protivarojine "palčke".



    Takole si skiciram načrt za ukrepe v prihodnji sezoni. Primer za delo in ureditve v AŽ-trojčku.

    V skici je prikazana vsebina vseh satov v panju; kje je odprto žrelo, kje je matična rešetka, kje trotovski sati (v rumenem sredi gnezda), kje izolator-lovilec varoj (v rumenem sredi gnezda), kje matica, kje pitalnik , kje je prazen panjski prostor in kako je odprt za čebele ter druge pomenljive podrobnosti. Posebno so označeni (v modri barvi) mediščni sati, iz katerih iztočim (čebelarjev) med. Med na zaleženih satih in okoli gnezda pustim čebelam.
    V varianti A prikazujem situacijo ukrepa tik pred glavno pašo in med pašo, ko se čebele same odločajo, kaj bodo storile z dvema maticama v enotnem panju z enim samim žrelom.
    V varianti B pa je skicirana situacija, ko matico sredi gnezda zaprem v izolator na en sat v katerega se lovi varoja.

    ZANIMANJE ZA AŽ-DVOJČKA

    S Francijem Šivicem, sva, kot bližnja soseda in navdušena čebelarja, debatirala o možnostih, ki jih prinaša sedaj že precej znano moje dognanje o možnostih uporab običajnih AŽ-panjev za poljubno velikoprostorninsko čebelarjenje.
    Osredotočila sva se na AŽ-dvojčka, to je štirietažno AŽ panjsko kombinacijo z obstoječimi žnideršiči, ne da bi bilo potrebno zato izdelati ali kupiti tak nov panj.
    Čebelar ima morda že žnideršiče, ki jih lahko uporabi za tako sestavo ali združitev. Sicer pa lahko morda stare panje kje dobi ali pa v skrajnem primeru nove dokupi.
    Kako pa naj s takim "dvojčkom" čebelari?
    Tu pa se je utrnila zanimiva misel, da nudi zanimivo možnost modifikacije neke že prakticirane rešitve v trietažnih AŽ-panjih pri nekem našem iznajdljivem čebelarju.





    Postopek bi bil sledeč v primeru čebelarjenja na sortni med:
  • Čebelja družina bi imela optimalno gnezdo stalno v dveh etažah (na 20. satih) spodnjega panja, kjer bi tudi prezimila.
  • Spomladi bi skladno z močnim razvojem družine in nastankom prvih izdatnejših paš, odprl tretjo etažo, ki bi bila samo za medišče in zato za matico prepovedana, kar povzroči matična rešetka, položena nad odprtino panjske povezave. V tem času in tudi v vsem rojnem obdobju bi čebelar lahko še močneje močno krotil rojno razpoloženje tudi s trotovskim satom, ki bi ga praznil takoj po pokritju.
  • Ko bi se spomladi razvoj čebelje družine v toplem vremenu približeval vrhuncu brez rojnega razpoloženja, bi čebelar prestavil večino satov in čebel s pokrito zalego v zgornjo, četrto etažo, prekrito spodaj z matično rešetko od mediščne tretje etaže, ki je nad spodnjim gnezdom. V sat prestavljene zalege sredi novega gnezda, bi lahko vsadil pokrit matičnik ali mlado matico, ter odprl mediščno žrelce, da se spraši.
  • Seveda bi čebelar prestavljeno pokrito zalego v četrti etaži lahko tudi pustil, da se poleže brez nove matične rešetke pod njo in brez nove matice kar bi močneje okrepilo spodnjo družino s pašnimi čebelami. To poleženo satje pa bi v tem primeru predstavljalo drugo mediščno etažo za zajem najbolj obilnih paš ali za točenje mešanega medu najbogatejših sestavin.

    Zablode nekaterih čebelarskih teorij? - na primeru načinov zaleganja matice

    Beremo, da je v svetu čebel - in povsod drugod - še toliko neznank, da jim ni videti konca! Jaz pravim temu fenomenu "hvala Bogu", saj zagotavlja, da raziskujočim ljudem ne bo nikoli dolgčas ali zmanjkalo "dela"!
    Eno od takih dvomljivih in ponavljajočih trditev žal lahko najdemo tudi v pred kratkim prevedeni poljudnoznanstveni knjigi z naslovom "Čudežni svet čebel". Tam avtor, ugledni tuji profesor z bogatim biološkim znanjem in raziskavami o obnašanju čebel, omenja mimogrede splošno znano teorijo, kot dejstvo, s katerim ne polemizira - tako, kot zelo pronicljivo z mnogimi drugimi. Namreč, da matica pri zaleganju "…otipa velikost vsake celice s sprednjimi nogami…" in očitno nato vanjo, - ko se prepriča o velikosti celice -, izleže bodisi oplojeno jajčece za čebele delavke in matice, bodisi neoplojena za trote.

    Po tej teoriji bi matica n.pr. otipala velikost celice, primerne za izleganje trotov in vanje brez pomisleka, povsem avtomatično polegla jajčece, ki ga spotoma - ko jajčece potuje po njenem jajcevodu - ne more (ali noče?) oploditi s trotjo spermo - semenčicami - iz njene spermoteke. Iz takih neoplojenih jajčec se seveda izlegajo le troti, saj so trotje celice prav njim namenjene! V čebelarskih učbenikih nasploh beremo, da deluje pri matici nekak mehanski, avtomatični način in posledica razkrečenja matičinih nožic pri tem poslu, ki to oploditev ali neoploditev izvrši brez "umskih" zaslug matice ali čebel. Mar res?

    Že pri zaleganju matičnikov ta teorija po preprosti logiki zašepa! Saj so celice ("fajfe") matičnikov tudi večje od celic čebel delavk, pa matica vanje za čuda ne zaleže neoplojena jajčeca (kot običajno v trotje celice), ampak kar lepo oplojena!

    Sesuje se pa ta teorija ob poskusu, ki sva ga popolnoma amatersko in na skrajno preprost način opravila z Igorjem Frančičem daljnega leta 1983 in sem ga tedaj objavil v SČ.
    V Zandrov prašilček sva namreč naselila družinico z mlado matico samo na sat, ki je bil v celoti zgrajen s samo trotovskimi celicami. Ta čebelja družinica pa je v teh trotovskih celicah v tem primeru vzrejala samo več ali manj popolnoma normalne čebele - delavke in niti enega trota! Matičino merjenje (otipavanje) velikosti celic in z njo povezana "mehanska" teorija vsaj za tak primer ne velja!

    Najina amaterska razlaga rezultata tega poskusa je še sedaj taka, (ker ni videti druge), da matica bodisi zalega vsa jajčeca oplojena in jim nato čebele na nek način določajo spol (morda tako, da semenčice iz jajčeca, poleženega v trotovsko celico nekako odstranijo, predno se jajčece oplodi?) ali pa, da čebelja družina kot superorganizem nekako matici sporoča ali naroča kako naj v določenih razmerah zalega - oplojeno ali neoplojeno?!
    Pri najinem poskusu taka mala čebelja družina z mlado matico seveda ni rabila trotov, ampak samo čimveč čebel delavk. In to je znala uresničiti - kljub "mehanski" teoriji!
    Poskusna družinica v mojem prašilčku Zander leta 1983, kjer je matica zalegala oplojena jajčeca v trotovske celice navzlic 'mehanski' teoriji!

    Poskusna družinica v mojem prašilčku Zander leta 1983, kjer je matica zalegala oplojena jajčeca v trotovske celice navzlic "mehanski" teoriji!
    Iz trotovskih celic - drugih v panjičku namerno ni bilo na voljo - so se rojevale samo čebele delavke!

    Iz trotovskih celic - drugih v panjičku namerno ni bilo na voljo - so se rojevale samo čebele delavke!
    Vprašanja za naše znanstveno - raziskovalne čebelarske kolege.

    Pred mesecem dni sem naslovil na uredništvo Slovenskega čebelarja in nekaterim strokovnjakom s področja zdravstvenega varstva čebel apel, ki ga tu povzemam. Doslej mi je samo g. urednik SČ odgovoril, da tega apela ne bo objavil v SČ, ker je bilo o tej tematiki že na kratko pisano pred leti v SČ. Od naših strokovnjakov pa doslej nisem prejel (še) nobenega odziva.

    V nekoliko prirejeni in skrajšani obliki sem apeliral:
    Zadnja leta je, predvsem pri naših mlajših čebelarjih, veliko zanimanja za "sonaravno čebelarjenje", ki bi po teh obetih privedlo čebelje družine v stanje, da se bi same, popolnoma brez čebelarjevega vpletanja, v zadostni meri uprle pogubnim učinkov delovanja varoj. To bi bilo epohalno odkritje!
    Njihovo upanje temelji na populariziranih uspehih nekaterih tujih raziskovalcev in čebelarskih praktikov. V tej smeri se ti naši mladi čebelarji (po letih in čebelarskih izkušnjah) iskreno trudijo, čeprav amatersko in z najrazličnejšimi pristopi.

    Sam sem skeptik do teoretičnih postavk te usmeritve in metod, ki temelji na "ponovni vrnitvi" naših čebel, poleženih iz satja, oz. celic, ki so menda zaradi stoletne rabe nekoliko prevelikih odtisov celic na satnicah (5,4 mm namesto 4,9 mm) zgubile odpornost proti temu zajedalcu. Naše čebele so po teh trditvah iz satja na osnovi takih satnic dokaj spremenjene in med drugim neodporne za samoobrambo pred varozo.
    A se zavedam, da je skepticizem premalo! Manjkajo znanstveni dokazi.

    Od predstavnikov naše znanstveno-raziskovalne čebelarske stroke, (predvsem za zdravstveno varstvo čebel) bi želel odgovor na par vprašanj, ki nas vse čebelarje "življensko" zanima. Vsi vemo čemu.

    1. Naša čebelarska stroka naj javno zavzame teoretična stališče do vprašanja vpliva nekoliko manjših celic in posledično čebel v zvezi z varojo.
    2. Koristno bi bilo, da tako stališče podpre z brezhibno izvedbo poskusa, ki ga je poklicana in sposobna opraviti.
    3. Poglobi naj se tudi v verodostojnost in razlago fenomena doseganja popolne samoobrambe čebel (tudi naše sodobne vzreje) pred varozo, ki ga javno objavljajo nekateri popularizirani tuji avtorji. In te izsledke predstavi tudi našim čebelarjem