DODATEK - Slovenski čebelnjak
Čebelnjak – ali po starem slovenskem izrazoslovju čebelnik ali uljnjak – je ime za posebno gospodarsko stavbo, v kateri so nameščeni čebelji panji in shranjene druge čebelarske potrebščine. Pri čebelarjenju s skladovničnimi panji, ki niso zaščiteni pred vremenskimi in drugimi nevšečnostmi, je čebelnjak skoraj nepogrešljiv. Pri čebelarjenju z nakladnimi panji pa čebelarji potrebujejo večinoma le odprt prostor (stojišče panjev) na vrtu ali v naravi za postavitev čebeljih panjev in nekje poseben shrambni objekt ali prostor za čebelarske potrebščine. Po 3. členu Pravilnika o označevanju čebel (Uradni list RS št. 94/2003) je čebelnjak »objekt za rejo čebel in je urejen prostor z naseljenimi čebeljimi panji. V smislu tega pravilnika je čebelnjak tudi geografsko zaokrožen kmetijski, gozdni ali urbani prostor, na katerem so postavljeni prosto stoječi čebelji panji. Čebelnjak so tudi postavljene premične prevozne enote z naseljenimi čebeljimi panji in postavljeni stalni objekti z naseljenimi čebeljimi panji.«Glavne značilnosti in tipi slovenskih čebelnjakov *1
Tipični slovenski čebelnjaki so občudovana slovenska posebnost (podobno kot na primer kozolci) in nepogrešljiv element tipične slovenske kulturne krajine. Prva in najbolj vidna značilnost naših čebelnjakov, po kateri se razlikujejo od čebelnjakov v drugih deželah (kjer ostanke čebelnjakov sploh še imajo!), je živopisna barvitost in pogosto prava galerija slik popolnoma vidnih panjskih končnic na čebelnjakovi izletni strani. To lepo in koristno tradicijo gojijo in obnavljajo vse generacije slovenskih čebelarjev pri postavljanju čebelnjakov, napolnjenih s skladovničnimi panji.
V Sloveniji se je, skladno s klimatskimi in drugimi lokalnimi posebnostmi, uveljavilo več arhitekturnih tipov čebelnjakov. Najbolj razširjen in tudi oblikovno ter funkcionalno najbolj popoln je slog osrednjeslovenskega čebelnjaka, imenovanega tudi kranjsko-koroški čebelnjak. Konstrukcija funkcionalno zelo pretanjeno strogo, gospodarno in vešče grajenega čebelnjaka poudarja na pročelju značilen, ločno oblikovan velik strešni napušč, izrazito nesimetrično dvokapno streho, ki skrbi za varnost čebel in panjskih končnic pred škodljivimi vplivi žgoče sončne pripeke in dežnih nalivov. Ti čebelnjaki so bili prvotno – in so lahko tudi danes – vsi v čvrsti leseni gradnji (kot brunarice ali lesenjače, ob straneh na notranji strani obite z deskami, na zunaj pa z vidnimi konstrukcijskimi lesnimi elementi), dvignjeni od tal zaradi zaščite pred talno vlago in vdorom mravelj ter drugega plazečega se mrčesa.
Gradbeno in oblikovno različico osrednjeslovenskih čebelnjakov najmočneje predstavljajo čebelnjaki kraško-primorskega arhitekturnega tipa, imenovani tudi mediteranski tip, ki se logično in harmonično prilagajajo tradicionalno uveljavljenim splošnim vzorcem gradnje objektov na teh območjih. Tudi ti čebelnjaki imajo spredaj značilni večji napušč in spodaj večjo naletno desko, so pa ob strani zidani (prvotno z vidnim kamnom). Streha je položna in krita z opečnimi korci.
Tu in tam po Sloveniji so se uveljavile še nekatere posebne oblike čebelnjakov, kot je na primer posebno slikoviti savinjski tip dekorativno rezljanih lesenih čebelnjakov s simetrično dvokapno streho, ki ima na sprednji strešini izrinjeno dvokapno strešno okno. Posebnost predstavljajo še dandanašnji tudi nekateri selški gradbeni tipi čebelnjakov, pri katerih je sleme simetrične strme strehe postavljeno pravokotno na pročelje. V literaturi omenjenih čebelnjakov panonskega tipa pa dandanes v čebelarski praksi (skoraj) več ne najdemo.
Zgoraj omenjeni tipi čebelnjakov se nanašajo povsem ali pretežno na gradbene vzorce glavnih stalnih čebelnjakov bodisi malega ali večjega čebelarstva. Poleg teh pa nekatera čebelarstva uporabljajo še bolj preprosto in montažno grajene pašne in pomožne čebelnjake.
Za posebne raziskovalne, pedagoške, apiterapevtske in druge potrebe so prilagojeni tem funkcijam šolski, učni, raziskovalni, apiterapevtski in drugi čebelnjaki ali paviljoni.
V zadnjem obdobju se pojavljajo tudi razkošneje grajeni večnamenski čebelnjaki za potrebe trženja čebeljih pridelkov. Poleg klasičnega dela čebelnjaka z naseljenimi čebelami je temu pridružen še razstavni in prodajni prostor ter prostor za sprejem in predstavitev čebelarske dejavnosti večjemu številu obiskovalcev s strokovnimi, turističnimi in nakupnimi motivi prihoda.
 P: Manjši, tipični osrednjeslovenski čebelnjak v Lancovem pod Radovljico |
 Selški slog slovenskega čebelnjaka (Foto: F. Šivic) |
 Savinjski slog - Robanov kot (Foto F. Šivic) |
 Kraški čebelnjak v vasi Pliskavica (Foto F. Šivic) |
 Panonski slog - Prekmurje (Foto F. Šivic) |
Nov čebelnjak danes smemo postaviti samo z ustreznimi dovoljenji. Lokacijo za postavitev čebelnjaka, ki jo izberemo in predlagamo glede na naše želje in poznavanja temeljnih zahtev gojenja čebel, mora najprej potrditi pristojno čebelarsko društvo, ki deluje v sestavi Čebelarske zveze Slovenije, nato pa mora dati končno dovoljenje še pristojna (občinska ali medobčinska) urbanistična služba v skladu z zakoni in predpisi.
Želje in možnosti posameznih čebelarjev se močno razlikujejo. Vendar je pomembno, ali želimo postaviti čebelnjak za malo, ljubiteljsko čebelarjenje ali pa za večje, tržno čebelarjenje. Za manjše, ljubiteljske čebelarje je najvažnejše, da so čebele, če le mogoče, pri domu. Za večje, tržne čebelarje je važnejše, da so čebele tudi v stacionarnem čebelnjaku na območju čim boljših paš, čeprav malo dalj od doma.
Idealna lokacija čebelnjaka je vsekakor na jugovzhodnem robu čebelarjeve domačije, če se nahaja na robu naselja. S tem ima čebelar čebele »na očeh« in pri roki je vsa koristna infrastruktura (cesta, voda, elektrika, orodja, shrambe, točilnica ...). Čebelnjak naj ima idealno smer osončenja in izletavanja, da se čebele pri tem ne bi zaletavale ne v domače ne sosedove ljudi ali živali in jih pikale. Splošna pravila nameščanja čebelnjaka so: zavetrna, jutranje osončena, nekoliko dvignjena lega z dobro pašo v okolici, nemoteča za druge uporabnike prostora, tako člane naše družine, ki so morebiti alergični na čebelje pike, kot sosede in mimoidoče. Če pa je čebelnjak postavljen tako, da čebele ovirajo javni promet ali nadlegujejo sosede, je čebelar dolžan to preprečiti z ukrepi, ki preusmerijo izlet čebel. V ta namen lahko postavi dovolj visoko ograjo, zasadi živo mejo ali sadna ali druga drevesa ter tako preusmeri let čebel (prim. 11. člen Čebelarskega kodeksa Čebelarske zveze Slovenije).
Da bi po naših idealnih željah lahko namestili čebele čisto blizu našega doma, ponavadi ni veliko možnosti. Morda sploh nimamo na voljo primernega zemljišča za to, če pa ga imamo, mu verjetno manjka kaj drugega. Zato je dobro, če znamo premisliti, kaj je najpomembnejše in še dopustno. Kdor se s čebelami tudi (vsaj delno) preživlja, bo seveda moral misliti na to, da bi pridobitne družine prinesle kolikor mogoče veliko medu, četudi s prevažanjem daleč od doma ali s stalnimi čebelnjaki na najboljših legah sredi najboljših pasišč, ne glede na bližino doma. V največji bližini doma naj imajo ti veliki čebelarji predvsem pomožne in rezervne družine. V prav skrajni prostorski stiski velikega ljubitelja čebel pa ostane za namestitev kakšne čebelje družine še možnost na balkonu ali terasi in končno celo v njegovem stanovanju.
Seveda je čebelarjeva odločitev za to, da so čebele blizu doma, včasih zelo sebična glede na potrebe čebel. Ne pa povsem. Tudi čebelam koristi, da jih ima čebelar pogosto na očeh in pri roki, saj jih s tem varuje in jim pravočasno pomaga pri mnogih njihovih potrebah in nadlogah.
Ko ima tak čebelar čebele doma, je njegova prva pot zjutraj ali ko se vrne domov, pred čebelnjak pogledat na panjska žrela in pred panje. Čez dan, ko se mudi doma, izrabi vsako priložnost, da ta obisk ponovi, če se le da z vsaj kratkim posedenjem na opazovalni klopici tik ob zatišni strani čebelnjaka, od koder ima natančen in bližnji pogled na dogajanja pred žreli panjev. Zvečer je njegova zadnja pot zunaj hiše, da pogleda k čebelam. Za vse to je prikrajšan čebelar, ki ima čebele nameščene daleč od doma. Čebelar s čebelami doma mimogrede opravi pri njih vrsto nujnih in tudi manj nujnih opravil, kar bi le stežka uvrstili v seštevek »opravkov, ki bremene ekonomiko čebelarjenja«. Skratka, s čebelami doma je čebelarjenje vsekakor najbolj prijetno in tudi razmeroma gospodarno (če imamo v okolici vsaj kolikor toliko dobro pašo, kar pa je skoraj vsepovsod v Sloveniji).
Gradnja sodobnega, tipično slovenskega čebelnjaka
V Sloveniji je največ majhnih in srednje velikih čebelarstev, ki jim je namenjen pričujoči opisani in prikazani načrt, ki nadaljuje tipološko oblikovno tradicijo naših čebelnjakov, upoštevaje sodobne potrebe čebelarjenja v čebelnjakih. Služi naj za vzor in spodbudo pri gradnji novih čebelnjakov, ki v novem času liberalizma prepogosto zaidejo v pretirano oblikovno samovoljo lastnikov in funkcionalno neprimernost. Čebelarstva lahko ta gradbeni vzorec ustrezno večajo ali manjšajo, predvsem pri dolžini, in s tem večajo ali manjšajo skladanico oziroma število panjev v čebelnjaku.
Razen morda izjemoma na kraško-primorskem prostoru, kjer urbanistične zahteve narekujejo popolno skladnost novogradenj z ohranjeno staro arhitekturno stavbinsko tipiko neposrednega okolja, priporočamo za gradnjo čebelnjaka vsepovsod po Sloveniji v celoti les. Za konstrukcijske dele čebelnjaka je vsekakor priporočljiv hrastov les, ki je čvrst in dolgotrajen. Les omogoča razmeroma preprosto, montažno in prenosljivo, od tal dvignjeno gradnjo, saj se včasih zgodi, da moramo čebelnjak seliti. Lesen čebelnjak tudi materialno in oblikovno najbolj ustreza večini našega naselbinskega in krajinskega okolja. Tudi v našem kraško-primorskem območju je veliko gospodarskih objektov lesenih, vendar s položnim nagibom streh, prekritih z opečnimi korci.
Pri največji zasedenosti čebelnjaka imamo lahko skladanico s panji (tipa AŽ ali podobnih) v treh vrstah, da nam ni treba pregledovati družin z lestvijo. Najbolj priročno je spodnjo vrsto panjev nekoliko dvigniti od tal čebelnjaka in imeti le skladovnico v dveh vrstah. Pri taki ureditvi lahko pri upravljanju spodnjih panjev sedimo na pručki, ob pregledovanju panjev v drugi vrsti pa na stolu. Za pregledovanje medišč v tretji vrsti panjev pa že moramo stati na stabilni in dovolj veliki pručki. Pomožne ali rezervne družine, ki ne smejo manjkati pri nobenem čebelarstvu, so v manjših panjih ob strani ali na vrhu glavne skladovnice, da lepo zapolnijo pročelje čebelnjaka.
Število panjev v vrsti naj bo parno, da se lahko čebelje družine med prezimovanjem medsebojno grejejo po dve primaknjeni druga k drugi. Vhod v čebelnjak naj bo ob strani, da ima čebelar najkrajšo pot do izletne strani čebelnjaka. Dolžino čebelnjaka določa velikost (širina) panjev, ki jih namerava čebelar namestiti v čebelnjak. Tej meri naj doda še nekaj centimetrov širine, ki jih bo potreboval za namestitev opazovalnega panja na tehtnici. K doslej izračunani dolžini je koristno dodati nekaj centimetrov na vsaki strani, da lažje namestimo panje, predvsem pa zato, da zagotovimo izdatno toplotno izolacijo skladanice panjev ob straneh. Poskrbimo, da tudi podstavek s spodnje strani skladanico dobro toplotno izolira.
Lesena (hrastova) konstrukcija čebelnjaka je za stopnico ali dve dvignjena od tal, tako da nima stika z vlago in da mravljam preprečimo vstop v čebelnjak. Sidran je na betonske podstavke, ki so njegovi temelji. Skladanico panjev postavimo na nosilni podstavek, ki je za 20 ali 30 cm dvignjen od tal čebelnjaka, da lažje oskrbimo spodnjo vrsto panjev.
Vsako čebelarstvo naj bi imelo tudi panj na tehtnici. Panj, ki ga tehtamo, naj bi bil enak, kot so panji čebelarjevih pridobitnih družin. Moramo pa seveda najti tehtnico, ki zmore tehtati tudi velikoprostorninske panje, če jih imamo, polne medu. Koristno mesto za namestitev takšnega panja je na robu skladanice panjev tik ob vhodnih vratih, da so nam čim bližje zanimive informacije, ki nam jih sporoča tehtnica. Na steni poleg panja na tehtnici je dobro imeti prostor za sprotno zapisovanje in morda tudi grafično ponazarjanje gibanja teže panja med letom.
Višino čebelnjaka določa velikost (višina) panjev, ki gredo vanj. Za delo s čebelami stoje ali sede na stolu ali pručki (pri spodnji vrsti) sta najprimernejši dve vrsti dvoetažnih listovnih panjev (AŽ ali njegovih izpeljank). Tretjo vrsto težko oskrbujemo brez uporabe lestve ali posebnega podstavka (stabilne pručke).
Svetla (notranja) konstrukcijska višina čebelnjaka naj bo seštevek višine podstavka in tudi višin panjev, tej meri pa dodamo še kak decimeter za rezervo.
Globino čebelnjaka oziroma njegovo notranjo širino določata dolžina izbranih panjev, ki jih nameravamo namestiti v čebelnjak, in prostor za panji, ki ga potrebujemo pri delu s čebelami ter za shranjevanje različnih sestavnih delov panja in pripomočkov. Primerna globina tega prostora za panji je po izkušnjah približno dva metra.
Strop čebelnjaka je lahko izdelan ločeno od ostrešja kot raven z določenim odmikom od vrha skladanice panjev. Vendar je pri tej različici ostrešni prostor čebelnjaka veliko manj uporaben za shrambo in različne dodatne funkcije. Prav tako ne moremo izkoristiti možnosti, da osvetlimo čebelnjak tudi skozi strešno okno.
Popolnejšo izrabo prostora čebelnjaka omogoča izdelava stropa pod strešino (z opažem pod špirovci). Pri tej različici je povečani notranji prostor nad skladanico panjev izrabljen za pregledno shranjevanje sestavnih delov panjev in razne pripomočke.
Osvetlitev čebelnjaka
Pri delu s čebelami v čebelnjaku potrebujemo dobro dnevno svetlobo, v posebnih primerih pa si pomagamo tudi z baterijsko svetilko, da bolje osvetlimo notranjost panja ali da bolje vidimo jajčeca v celicah. Dnevno svetlobo lahko dobimo v čebelnjak od zadaj (z oknom na zadnji steni), ob strani (z oknom na stranski steni nasproti vrat ali samo skozi odprta vrata, ki osvetlijo čebelnjak kot veliko stransko okno). Pri izvedbi stropa pod strešino lahko učinkovito osvetlimo notranjost čebelnjaka s strešnim oknom. Strešno okno pa tudi stranska, če jih imamo v čebelnjaku, morajo biti prirejena za stalen izhod čebel, najbolje kot begalnica, ki omogoča izhod iz čebelnjaka, ne dovoljuje pa jim vstopa. Da se čebele pri strešnem oknu lažje oprijemljejo in hitreje najdejo pot do stalno odprte reže (begalnice) na zgornjem koncu okna, napnemo pod oknom do begalnice prosojno mrežasto tkanino.
Pri delu s čebelami v skladanici je pomembno, s katere smeri prihaja svetloba; najbolje je, če jo dobimo od zgoraj. Kar dobra možnost je tudi veliko svetlobe z leve strani (za desničarje), kar omogočajo tudi odprta vrata. Da pa našega dela s čebelami ne bi motile pašne čebele, ki jih privablja vonj po medu, je dobro odprto vratno odprtino zakriti s prosojno mrežasto zaveso ali prozorno polivinilsko folijo na roloju.
Ureditev v čebelnjaku in okrog njega
V čebelnjak shranimo vse, kar potrebujemo za čebelarjenje. Tisto, kar uporabljamo za pregledovanje čebel, imejmo na stalnem mestu in pri roki: čebelarsko haljo ali jopič, pokrivalo z mrežastim pajčolanom, rokavice, grebljico, omelo ali pero, satne klešče, nož, matično lovilnico, matičnice, električno svetilko, kadilnik ali druga dimna sredstva oziroma pomirjevala z večjim pločevinastim podstavkom, kamor strogo obvezno postavljamo in odlagamo vse, kar je v zvezi z ognjem in dimom v čebelnjaku, da ne povzročimo po neumnosti katastrofalnega požara.
Med stalne pripomočke pri pregledih čebel sodita tudi zložljiva kozica in sipalnik, ki ju obesimo na steno. V čebelnjaku ne smeta manjkati stol in pručka. Potrebujemo še zložljivo kratko lestev, da dosežemo zgornje police podstrešja. Prav nam pride zložljiva mizica ali odstavna polica. Nujni sta dobro zaprta omara za satje in zaprta omarica ali škatla za prvo pomoč proti alergiji na pike. Tudi premično ogledalce naj ne manjka, da si sami odstranimo želo z obraza, če nas kakšna čebela pekoče »poljubi«. Pri roki morata biti še metla in smetišnica. Na zunanji strani severne stene čebelnjaka, pri vhodu, naj bo pritrjen termometer. Druge čebelarske predmete, ki jih uporabljamo redkeje, namestimo na police v odprtem podstrešju čebelnjaka.
Streha je zelo pomemben del čebelnjaka, s katero najbolj oblikujemo njegovo zunanjo podobo in dosežemo skladnost z okolico.
V Sloveniji moramo upoštevati dva poglavitna tipa streh:
1. osrednji slovenski tip s strmejšimi nagibi strešin in ravno opečno kritino,
2. kraško-primorski tip s položnejšimi nagibi in opečno kritino – korci.
Streha ima pri naših čebelnjakih že od nekdaj dva namena: poleg zapiranja in pokrivanja notranjosti varuje pročelja panjev in čebele na panjskih bradah pred dežjem in poletno sončno pripeko. Prav s poudarjeno drugo funkcijo se naši čebelnjaki že od daleč razlikujejo od vseh drugih gospodarskih poslopij in dosegajo posebno oblikovno kakovost.
Napušč na izletni strani čebelnjaka je nekoliko daljši (približno meter). Lepo in koristno je, da je praznina pod napuščem zaprta z opažnimi deskami v značilnem loku. Kritina sodobnega čebelnjaka naj bo vedno usklajena s kritino sosednjih poslopij ali zgradb v bližnji okolici, če stoji čebelnjak na samem. Nikakor pa naj ne bo iz pločevine; izogibajmo se tudi plastike.
Tako kot velik napušč s spodnjim opažnim lokom je koristna in značilna sestavina čebelnjakov tudi podobno velika spodnja naletna deska. Na nekoliko poševni, topli in leseni površini si utrujene in premražene čebele, ki sedejo ali padejo nanjo pred vrnitvijo v panj, hitreje opomorejo. Sicer pogosto otrpnejo na mrzlih tleh ali izgubljeno lezejo pod čebelnjak. Pomembno je, da je naletna deska toliko pod bradami spodnjih panjev, da lahko tudi tem panjem po potrebi nastavimo smukalnike za cvetni prah. Naletna deska naj se ne dotika tal, da po njej v čebelnjak ne leze mrčes.
Čebelarska sobica – izba ali kamrica – je čebelnjaku koristno in tudi zelo prijetno in zdravo (apiterapevtsko) dopolnilo. Prav pride posebno čebelarju, ki ima čebelnjak daleč od doma. Vsak čebelar si idealno želi imeti v čebelnjaku tudi kotiček zase, kjer bi bil v daljšem rekreativnem neposrednem stiku s čebelami. Tak prostorček si lahko omislimo z zgraditvijo nekoliko daljšega čebelnjaka ali s podaljšanjem obstoječega. Vhod v čebelarsko sobico naj bo iz čebelnjaka, saj sta oba prostora najtesneje povezana in se dopolnjujeta.
Sobica naj bo toliko prostorna, da v njej lahko namestimo točilo in stojalo za odkrivanje mednih pokrovcev. V njej naj bodo zložljiva mizica, stol, omara, police in zložljiva ležalna klop – skratka, vse naj bo urejeno za večnamensko uporabo: za točenje, delo ob mizici in počitek.
Dnevna svetloba prihaja v sobico skozi okno s polkni na stranski steni. Tudi v sobici je prostor uporabnejši, če je strop podaljšan do strešin.
Zunanji prostor tik ob čebelnjaku naj ima urejen kotiček z udobno klopico za opazovanje čebel tik ob izletni strani čebelnjaka. Primeren prostor za tak kotiček je spredaj ob strani, vendar mora biti v ozadju toliko obrasel z grmovnicami ali umetnim zastorom, da se čebele ne zaletavajo v opazovalca ali sedečega na klopci. Klopica naj bo stalna in z naslonjalom.
Če v bližini čebelnjaka ni drugih virov primerne vode za napajanje čebel, lahko to uredimo pri čebelnjaku z dotokom deževnice s strehe čebelnjaka v pokrite vodne zbiralnike. To vodo lahko uporabimo z napeljavo v vodni napajalnik za čebele in druge potrebe pri čebelarjenju. Na najbolj osončen prostor lahko namestimo sončni talilnik voščin.
Okrog čebelnjaka uredimo peščeno stezo ali jo tlakujemo s ploščami iz naravnega ali umetnega kamna, da jo lahko čistimo in razkužujemo. Najboljše in najlepše je, če je vse, kar je povezano s čebelami, grajeno iz naravnih materialov.
Na koncu teh nasvetov ne pozabite na veliko privlačnost in občudovanja vreden okras naših čebelnjakov, na poslikane panjske končnice! Da je tradicija slikanja panjskih končnic od časa naših kranjičarjev še vedno tu in ni zamrla, pričajo naši današnji čebelnjaki, ki so vsi na daleč razpoznavni z živopisno poslikanimi panji. Dokler ne najdete primernega slikarskega navdiha pri sebi ali prijaznem umetniško nadarjenem prijatelju ali znancu in si ne izmislite pravega slikarskega motiva ter zgodbe, ki bi jo želeli predstaviti na končnicah panjev, zadošča za prvo silo tudi enostavno prebarvanje panjskih končnic. Barve naj bodo ekološke in predvsem take, da jih razločijo čebele: modra, rumena, bela in črna.
Pri odločanju za čebelnjak si je torej pomembno zapomniti, da ta:
 Idejni načrt za sodobni osrednjeslovenski čebelnjak, ki se ga lahko zgradi krajšega ali daljšega s posebnim prostorom za delo in po želji tudi zdravljenje čebelarja (in njegovih gostov) (Avtor: Marjan Debelak) |
LITERATURA:
Bukovec, A., S. Mihelič, S. Raič, V. Rojec, 1955: Sodobno čebelarstvo. Ljubljana: Zveza čebelarskih društev za Slovenijo, 1. zv.
Juvanec, B., 2010: Slovenski čebelnjak. Brdo pri Lukovici: Čebelarska zveza Slovenije, Javna svetovalna služba v čebelarstvu, Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo, 127 str.
Debelak, M., 1988: Čebelnjak. V: J. Poklukar (ur.), Od čebele do medu, Ljubljana: Kmečki glas, 219–224.
Debelak, M., 2006: Čebelarski izzivi: izbor in priredba člankov za "Slovenski čebelar" 1978–2004. Ljubljana: samozaložba M. Debelak, 334 str.
OPOMBA:
1 - Najobširneje, strokovno in temeljito so predstavljene značilnosti slovenskih čebelnjakov kar na 49 straneh v naši doslej še vedno največji čebelarski enciklopedični knjigi Sodobno čebelarstvo – praktični del, iz leta 1958. V njej so tudi za današnji čas – z upoštevanjem novih ugotovitev – še posebno poučna naslednja poglavja: Uvodna obrazložitev, Naši čebelnjaki v preteklih stoletjih, Razne vrste sodobnih čebelnjakov, Izbira prostora za stalni čebelnjak in Notranja ureditev stalnega čebelnjaka.