DODATEK - Ljubiteljsko čebelarjenje
Čebelarjenje je gojenje čebeljih družin oziroma ukvarjanje s čebelami. S čebelami se ukvarjajo čebelarji poklicno, znanstvenoraziskovalno in pedagoško, gospodarsko ali pa zgolj ljubiteljsko. Gospodarske čebelarje imenujemo tudi tržne ali velike (z velikim številom čebeljih družin), ljubiteljski čebelarji pa gojijo čebelje družine predvsem zaradi posebnega zadovoljstva, ki ga daje čebelarjenje. Ti čebelarji imajo vzdevke mali (z majhnim številom čebeljih družin) ali tudi »hobi« čebelarji. Za velike in male pa velja, da so vsi veliki ljubitelji čebel in da čebelarjenje, ko so se zanj zagreli, zlepa več ne opuste, tudi v najhujših razmerah.Domala vsak čebelar je za krajši ali daljši čas mali čebelar. To se mu zgodi na začetku čebelarjenja, ko se pobliže, z majhnim številom čebeljih družin, seznanja s skrivnostnim in vabljivim svetom čebel. Vrne se pa vanj tudi proti koncu svoje poti, ko ne zmore več dela z večjim ali celo poklicnim čebelarjenjem. Mnogi čebelarji pa od začetka do konca ostajajo mali ali ljubiteljski, saj nikakor nimajo namena s čebelami zaslužiti, temveč se pri njih razvedriti in kot »stranski produkt« šele pridobiti nekaj njihovih pridelkov ter učinkovin – predvsem za domačo rabo, za prijatelje in znance. Ti čebelarji se pri čebelarjenju ponudijo bolj v službo čebel, kot da bi čebele delale ali služile njim. Veseli jih, da se čebele z njihovo pomočjo dobro počutijo in preživijo za dobrobit ravnovesja rastlin v naravi. Pri tem opravilu uživajo podobno, kot se uživa pri drugih rekreativnih konjičkih in bolj ali manj resnih športnih dejavnostih. Športno se namreč tudi mali čebelarji vesele in si prizadevajo za dobre tekmovalne rezultate tudi pri svojem malem čebelarstvu.
V Sloveniji je rekordno, kar okoli 75 %, čebelarstev resnično malih, z manj kot 20 čebeljimi družinami, in samo okoli 5 % za naše razmere res velikih, z več kot 50 čebeljimi družinami. Morda nimamo samo svetovnega rekorda s številom čebelarjev in čebel glede na število prebivalcev, temveč prednjačimo tudi z rekordnim številom ljubiteljskih čebelarstev.
Že od nekdaj naši čebelarji – veliki in mali – slove tudi kot umni čebelarji, saj smo glede na številčno majhnost prispevali za čebelarsko vedo tako pomembne osebe, kot je med njimi svetovno znani Anton Janša, in tudi ustvarili povsem edinstvene čebelarske dosežke, kot so slovenski originalni panji (kranjiči, AŽ-panji – žnideršiči, Kirarjevi panji – kirarjevci ...), originalni slovenski čebelnjaki in naše edinstvene poslikave panjskih končnic. Slovenci imenujemo mamico čebel matica in slovenski čebelar spoštljivo govori, da čebele umrejo kot ljudje (in ne poginejo kot živali).
 Ljubiteljski čebelar in izumitelj Igor Frančič – vsak dan pri svoji čebelji družini |
Vidimo, da je ljubiteljskemu čebelarju mnogo manj pomemben čas za upravljanje čebel ali delo z njimi. Včasih zaradi radovednosti kar pretirano in za čebele škodljivo odpira panje in išče, kaj je novega pri razvoju čebelje družine. Vendar ljubiteljski čebelarji po večini najraje ne bi nič motili čebel pri njihovem delu in uživajo, kolikor se le da dolgo, in pogosto sede na klopci tik izletne strani čebelnjaka pri opazovanju vrvenja čebel pred žreli panjev, uživajo opojne vonjave in si nenasitno ogledujejo prizore na lepo in zgovorno poslikanih panjskih končnicah.
Nič se malemu čebelarju ni treba ukvarjati s trženjem svojega medu in drugih čebeljih dobrin. Vse porabi doma in kakšne viške zlahka odda še svojemu krogu znancev.
Zelo malo malih čebelarjev se odloča za prevažanje čebel na paše, saj dobi zase dovolj medenega zadoščenja kar iz panjev v domačem čebelnjaku, pa še svojih ljubljenk ne izgubi za ta čas izpred oči. Mali čebelar s samo nekaj panji si (finančno) mnogo lažje in hitreje kot veliki čebelarji privošči preizkušanje in uvajanje najrazličnejših novosti čebelarjenja.
Poseben pomen pa imajo gosto razpršena in stalno prisotna mala čebelarstva pri zagotavljanju stalne prisotnosti čebel v vseh kotičkih naše domovine. Kako zelo je to pomembno za celotno bioreprodukcijo cvetočih rastlin v pokrajini, ni potrebno posebej razlagati. Tega prevozna čebelarstva, ki so tipična za velike čebelarje, ne morejo enako ustrezno zagotoviti, saj jih je premalo in se v pašnem obdobju koncentrirajo na območjih z najmočnejšim medenjem.
Mala čebelarstva so zaradi svoje neodvisnosti od ekonomskih razmer tudi porok, da čebele ne bodo izumrle zaradi morebiti zelo poslabšanih ekonomskih možnosti pridobivanja in trženja čebeljih pridelkov, zaradi česar pogosto napovedujejo opustitev čebelarjenja veliki čebelarji.
Končno predvsem ljubiteljski mali čebelarji najbolj skrbijo za tipično v slovenskem stilu grajene čebelnjake z vzdrževanjem starih in gradnjo slikovitih novih. S tem ohranjajo značilno kulturnokrajinsko podobo Slovenije.
Literatura in viri:
Debelak, M., 1994: Slovensko ljubiteljsko čebelarjenje. Ljubljana, Bled: samozaložba, 24 str.
Debelak, M., 2006: Čebelarski izzivi: izbor in priredba člankov za "Slovenski čebelar" 1978–2004. Ljubljana: samozaložba M. Debelak, 334 str.