NOVOSTI - Čebelarske dogodivščine 2011

Uvod v novo čebelarsko leto 2011

***

MOJ NAČIN ČEBELARJENJA V NAVADNEM AŽ PANJU – BREZ PROSTORNINSKIH DODATKOV

Ta način uporabljam le še redko. Izjemoma. Ker me bolj privlači čebelarjenje v neomejeno veliki in raznoliki AŽ panjski prostornini (zaklade + maksi).
Vendar je tudi »samo« v klasičnih dveh etažah žnideršiča mogoče čebelariti na nov in zanimiv način. Videli boste kako:

V panju ne uporabljam matične rešetke, nadomestim jo z distančnim vložkom.

Spomladi vstavim kot krajna sata v drugi (»mediščni«) etaži dva para mojih širokih AŽ satov za pridobitev čistega (brez ostankov zdravil) »čebelarjevega« medu.

Krajna sata v spodnji etaži zamenjam za izdelana moja tridelna sata za pridobivanje cvetnega prahu v satju.

Zraven krajnih »obnožinskih« satov spodaj vstavim na vsako stran tridelni gradilni trotovski sat.

Čebelam ostane v sredi 10 satnega AŽ panja v obeh etažah deset normalnih satov za gojenje zalege čebel-delavk (poleg dveh satov trotovine)

S tako ureditvijo panja in razporeditvijo satja dosežem:

Celoletno enoten panjski prostor za nemoten in optimalen razvoj čebelje družine brez moteče pregrade z matično rešetko in brez prestavljanja zalege iz »plodišča« v »medišče«.

»Čebelarjev« čisti med (ker so široki sati v panju samo v pašnem obdobju) je v širokih satih brez zalege, kljub dostopu matice. S širokimi sati delno povečam koristno celično shrambno prostornino v panju (skupno za prostornino dveh satnih ulic). V štirih širokih satih je medu za sedem navadnih satov.

Obnožine za moje potrebe ne smukam z mučenjem čebel v smukalniku, temveč pridobivam cvetni prah v satju na mestu, kjer ga čebele najraje shranjujejo – v krajnih spodnjih satih ob zalegi. Tak cvetni prah je tudi najboljši, ker je dodatno obdelan od čebel in tudi zelo privlačen za naše potrošnike.

Z dvema(!) gradilnima trotovskema sata na spodnjem robnem območju zalegalnega gnezda zasledujem učinkovit proti-varozni in proti-rojni učinek.

Delo s čebelami sem pri taki ureditvi skrčil na rutinske 14-dnevno izrezovanje pokrite trotovine na zelo dostopnem delu panja, kar je hkrati tudi odlična kontrola stanja v družini. Družina, ki zalega največ trotovine je po mojih ugotovitvah najbolj vitalna, nerojna in delavna ter prinese največ medu.

PRIPOMBE:
Z mojimi spletnimi sporočili o čebelarjenju nadomeščam prejšnja moja sporočanja v Slovenskem čebelarju, ki so mi jih zadnja leta onemogočili.
Sporočam iz nagiba, da mojih ugotovitev ne obdržim samo zase. Morda takole komu kaj koristijo, jaz pa ohranjam veselje do umske gibčnosti.
Če pogledamo malo nazaj vidimo, da se čebelarji večinsko oklepajo ustaljenih, čim preprostejših navad. Velikoprostorninsko čebelarjenje s kranjiči (z vehami) je bilo za večino že prekomplicirano in se ni množično prijelo. Prav tako ne nakladno čebelarjenje in ne katerakoli oblika velikoprostorninskega čebelarjenja z AŽ panji. Zato so morda na splošno čebelarjem bolj zanimive ideje v obsegu čebelarjenja v osnovnem AŽ panju? Poskusiti pa ni greh!

***

Podrobnosti o mojih čebelarskih pripomočkih, ki jih navajam tudi v tem spisu, lahko zainteresirani najdejo v mojih člankih v Slovenskem čebelarju. V povzetkih pa tudi na tej spletni strani in mojih knjigah, ki so tudi v čebelarski knjižnici na Lukovici.
Slovenski čebelar: leto 1984/str.133 S trotovino proti varozi; 1992/294 Satniki brez satnic in žičenja; 1997/8 Široki AŽ mediščni satniki; 1997/36 S trotovino proti rojivosti; 1999/145 Naravna graditev satja nekdaj in danes; 2000/174 Distančni vložek; 2002/319 Kako do čistega satja…

Navadni 10 satni žnideršič brez prostorninskih dodatkov, z dvema paroma »mediščnih« širokih satov, dvema tridelnima satoma
z »boksi« za cvetni prah v satju, dvema tridelnima trotovskima gradilnima satoma in 10 satov s čebelno zalego.

MOJ NAČIN NARAVNEGA ČEBELARJENJA - BREZ ROJENJA

1. Brez rojenja

2. Brez velikega krmljenja sladkorja

3. Brez satnic - na starem satju

4. Brez mojega menjavanja matic

»POEZIJA« IN »PROZA« ČEBELARJENJA
Razen protirojnega prizadevanja, ki je prisotno v vseh učbenikih čebelarjenja, je vse drugo, zgoraj našteto, popolnoma v nasprotju z »uradno« čebelarsko doktrino. Ta doktrina tudi ne loči hobi čebelarjenja od tržnega čebelarjenja.
Precej neprimerno se mi zdi istovetiti oba omenjena vidika čebelarjenja z oznako, da je na sploh čebelarjenje »poezija« kmetovanja. V praksi pa je videti poezijo kmetovanja le pri hobi vrtičkarstvu in hobi čebelarjenju. Oboje omenjeno je daleč od prozaičnega, garaškega tržnega kmetovanja ali tržnega čebelarjenja.
Nov način čebelarjenja, ki traja pri meni od lanskega leta, si lahko privoščim z veliko mero upanja v dolgoročno uspešen izid prav zato, ker sem »poetičen«, bolje rečeno »romantičen« mali, ljubiteljski ali hobi čebelar z dolgoletnimi izkušnjami in z že uspešno izvedenimi delnimi poskusi v tej smeri. To ni za tržne čebelarje!

Ad 1 ROJENJE
Pri popolnejšem naravnem čebelarjenju bi sicer moralo biti vključeno tudi neovirano rojenje, kot osnovna sestavina naravnega življenja čebelje družine. Jaz tudi v tem načinu čebelarjenja rojenje preprečujem, ker ne želim zgubljati ali deliti (slabiti) z rojenjem čebeljo družino in ne želim nevarno ogrebati roje z visokih dreves okoli čebelnjaka.
Rojenje s skoraj 100% uspehom preprečujem, kot sem že opisoval, s pomočjo neomejeno velike panjske prostornine in s skrbjo, da ima družina v rojnem obdobju vedno na voljo, poleg veliko satja za zaleganje, tudi stalno veliko odjemalcev mlečka – ki jih je največ v odkriti trotovini.
V naravi so čebelji roji sicer včasih našli za naselitev tudi zelo velik votel drevesni panj ali primerno veliko in suho skalno votlino, niso pa mogle same poskrbeti na višku razvoja za možnost zadostnega oddajanja mlečka svojih dojilj v celice žrk, - zato polne mlečka sprožajo rojno razpoloženje. To »mlečkarstvo« je sedaj skoraj edino moje čebelarsko opravilo, ki sovpada s skrbjo za redčenje zajedalskih varoj v družini. S »trotovinarstvom« ubijem dve muhi na mah!
Vem! Zameril se bom zastopnikom najvišje etičnosti, ki pravijo: »ne ubijaj (žrk)«. Jaz pa v obrambnem krču kriknem: »mar pa je ubijanje varoj (ali virusov) etično?«

Ad 2 SLADKOR
Pri sedanjem načinu čebelarjenja opuščam ali zelo zmanjšujem krmljenje s sladkorjem. Sladkor, tudi v eni zadnjih objav v Slovenskem čebelarju, ni enakovreden (celo škodljiv) nadomestek za prehrano čebel (čeprav smo ga brez opazne škode pokladali čebelam v velikih količinah že dolga desetletja!). Čebele so v naravi preživele vedno samo s hranjenjem z medom (cvetličnim ali »gozdnim« – z mano v izločkih rastlinskih zajedalcev). Mislim, da morajo čebele znati preživeti preko zime tudi sedaj samo na medu kot ga naberejo preko leta v naravi (tudi ajdov med so čebele pri nas lahko nabirale za zimo šele zadnjih nekaj sto let). Naravna hrana čebelam je vsekakor samo med!
Čebelji družini pustim sedaj zadostno količino medu za prezimovanje. Če le vsakoletne pašne razmere to dopuščajo. Ob koncu pašnega obdobja odvzamem družini od lanskega leta samo viške medu (polnorazvitim družinam samo količino, ki je nad 15 – 20 kg medu, ki ga pustim čebelam).
Ali je to pri mojih čebelah mogoče?
Po 35. letnih podatkih sem povprečno iztočil iz posamezne pridobitne družine okoli 40 kg medu. V tem obdobju sem samo štiri krat točil »le« okoli 10 kg na družino. Petkrat pa celo okoli 65 kg. Vedno sem pustil družini ves med v vencih nad zalego in poleg nje, kar ocenjujem okoli 5 kg.
Vse do lanskega leta sem moral zato dokrmiti okoli 15 kg sladkorja na dvoetažno zazimljeno družino, kar je seveda močno obremenjevalo čebele pri predelavi sladkorja v sladkorni med. Od mene pa je terjalo precej napora in časa.
Moram se seveda v tem in naslednjih letih prepričati, če čebele prežive brez problemov zimo tudi v primeru, če je med medom za zimo nekaj gozdne mane, kar je pri meni pogost primer.
Bom tvegal, pa bom videl, če danes čebele še znajo živeti in preživeti tako, kot so v davnini? Sicer jih v naših krajih, v času »gozdnega« čebelarjenja naših prednikov ne bi bilo! V nasprotnem primeru bom čebelam pač še naprej moral za zimo dati vsaj nekaj sladkorja na dognano počasen in zgoden način – skupaj s česnovim ekstratom za boljšo prebavo (brez driske in noseme). Predvsem tudi zato, ker stoji moj čebelnjak v globoki zimski senci. Saj se resda zgodnje jutranje sonce skrije izpred njega pozimi že okoli 11. ure in se čebele ne morejo tako spreleteti (in otrebiti), kot v sončnejših legah.

V diagramu sem vrisal povprečne donose mojih polnorazvitih družin v 35. zaporednih letih. Samo v štirih letih tega obdobja so prinesle minimalno količino – vendar za silo dovolj za njihovo preživetje tudi pozimi (ca 10 kg iztočenega in ca 5 kg v gnezdu puščenega medu = ca 15 kg). Samo nad zeleno črto (nad 10 –15 kg) naj bi bilo v prihodnje darilo čebel za čebelarja!?

Ad 3 STARO SATJE
Joj, koliko opozoril beremo, da je staro satje škodljivo! Jaz pa čebelarim z njim že 70 let, pa se ni čezenj »pritožila« še nobena čebela in noben potrošnik mojega medu!
Razmišljam. Čebelja družina v prazgodovini naših krajev, ki se je najraje naselila v velikem votlem drevesu nekdanjega pragozda vse naokrog, kjer je bilo obilje takih votlih dreves, je živela v takem »panju« na starem satju, - (ki ga je naredil po večini roj že v prvem letu naselitve) - veliko, veliko število let, dokler se drevo ni podrlo in strohnelo. Zakaj ne bi tudi danes? Kot sem opazil, čebele res zelo star sat same obnovijo, predno ga matica zaleže. Sicer pa čebele staremu, propoliziranemu in toplemu satju vedno dajo prednost pred mladim satjem! Tudi pri točenju medu se tako satje manj poškoduje.
V grozo čebelarskih mojstrov in znanstvenikov priznam, da pri mojem čebelarjenju v povprečju vsako leto pri družinah zamenjam v celem panju samo en star sat z novoizdelanim. In sem ostal živ in tudi moje čebele! Odslej v tem načinu čebelarjenja ne bom obnavljal na »klasičen« način s satnicami in žičenjem niti enega sata! Le čemu? O-joj!

Ad 4 MENJAVA MATIC
Spet si pomagam s pogledom na prazgodovino. Čebelji družini v divjini ni nikoli kdo drug menjaval stare matice z mlajšo! Vedno so to storile čebelje družine same s preleganjem, ko so začutile, da z matico ni vse v redu in ne more več (praviloma vsako leto!) pripraviti družino do polnega razvoja in rojenja.
Tudi jaz v tem načinu čebelarjenja zadnja leta puščam čebelam menjavo matice, ko stara obnemore. Sprijaznil sem se s tem, da bo morda včasih družina z onemoglo matico začasno oslabela, predno bo nastopila nova, preležena matica. Zato pa nekaj časa skoraj po pravilu zalegata obe. Iz iskušenj vem, da pogosto čebelar niti ne opazi, da je družina menjala matico. Če bo zaradi matice kakšna družina le preveč oslabela, ji bom seveda pomagal s pomočjo pomožne družine.

To je načrt za moj sedanji program in prakso čebelarjenja. Nič pa ni stalnega – samo spremembe so stalne! Čar (mojega) čebelarjenja so stalne spremembe! Iz dobrega v še boljše. V popravke načrta.
Nikogar ne vabim, še manj pa silim v posnemanje. Posnemanja pa tudi ne prepovedujem. Če ne bomo poskušali kaj novega, bomo obstali in nazadovali.
Svoboda, s katero drugega ne ogrožaš, pa je nad vsem!


Ena od mojih številnih čebelarskih korenin sega k mojemu dedu Florjanu, ki je tudi rad posedal pri svojih čebelah – spominjam se ga s kipom »Florjana« pred mojim čebelnjakom. Sedaj sva tudi s tem načinom čebelarjenja sorodna – zelo naravno, le da je on še moral ogrebati roje.

»NE LE IMETI AVTO, AMPAK TREBA JE TUDI ZNATI Z NJIM VOZITI!«

Žal mi je, da sem v sporočilih čebelarski javnosti pred leti toliko opisoval načine možnega čebelarjenja v večji panjski prostornini – tudi z navadnimi 9 –10 satnimi (standardnimi) AŽ-panji-»žnideršiči«.
Žal mi je zato, ker opažam, da bi nekateri čebelarji radi posnemali moj način čebelarjenja in nekako pridejo do pripomočkov za tako čebelarjenje (zaklada, maksi AŽ sestavljeni panji itd), ampak čebelariti z njimi pa ne znajo ali jim ne uspe.
Na primer »Gregor« v forumu Slovenski čebelarji razočarano potoži:
1. za matico je v zakladi premalo prostora za zaleganje,
2. zaklado brez matice v njej čebele ignorirajo,
3. zaklada je hladna,
4. male satiče v zakladi čebele nerade grade,
5. težko se je sprijazniti z nenaravno pokončno lego satja,
6. polna zaklada je težka,
7. težko je najti matico,
8. rezultat – donos medu – je isti, kot v AŽ panju brez zaklade.
Vse je lahko res, kar navaja »Gregor«! Še kaj bi se našlo, npr. troti v zakladi…
Sedaj pa se obrnem na naslov, ki sem ga dal tej temi: »imeti avto – znati z njim voziti!« Naj mi oprosti »Gregor« in vsi drugi, ki z mojimi inovacijami niso imeli uspeha, ko so jih želeli preizkusiti. Moral bi k vsem mojim inovacijam pripeti opozorilo, da je to le informacija o moji čebelarski praksi, ne pa poziv k uvajanju v splošno prakso. Predvsem pa bi moral dati opozorilo, da se je načina čebelarjenja s temi pomagali treba naučiti – tako, kot vožnje s posebnim avtom ali zahtevnim strojem, če ga kupimo!
Jaz sem sicer o načinih uporabe teh pripomočkov še in še opisoval in kdor je hotel, se je s temi opisi lahko seznanil. Ampak tudi jaz mislim pogosto ob podobnih prilikah, da so taki opisi odveč, češ, saj sami obvladamo stvar brez navodil….
Naj zelo na kratko ponazorim, kaj pišem v »navodilih« k posameznim »pritožbam«.
Ad 1 Pri »zakladnem« čebelarjenju imam veliko načinov uporabe zaklade (kot omejevalka (izolator) zaleganja, kot dodatni, povečan zalegalni prostor, kot dodatno medišče idr). Torej ni nujno, da je zalega samo v zakladi!
Ad 2 Vsak panjski prostor čebele »ignorirajo«, če so preslabo razvite in če jih kaj ne privabi v ta prostor.
Ad 3 Zaklada je namerno grajena čim lažje in zato z manjšo toplotno zaščito ter načina uporabe na višku razvoja in na toplem v čebelnjaku. V sili uporabim deko!
Ad 4 Satiče po navodilih še pred uporabo napolnim z že izdelanim izrezanim satjem. Tudi brez satičev mi zaklada dobro služi – s praznim prostorom pod ali nad sati.
Ad 5 Po skoraj 40. letih prakticiranja »nenaravne pokončne lege« satov v zakladah se ni meni, niti drugim poznanim, pokazala najmanjša težava sprejemanja take lege s strani čebel. Čebelar pa ima s tako postavljenimi sati še lažji pregled in ukrepe.
Ad 6 Polna zaklada (medu ali zalege) je res težka (a nič težja, kot pri nakladnih panjih), a jo vsaj jaz tako napolnjeno prestavljam samo izjemoma, saj sem izbral zakladno čebelarjenje brez matične rešetke, pri katerem vse kontrole in ukrepe opravim kar samo s pregledi čebelne zalege in trovine, ki je v zakladi.
Ad 7 Matice pri zakladnem načinu brez matične rešetke sploh ni treba iskati!
Ad 8 Panj ne prinaša medu, temveč čebele – saj to vsi čebelarji vemo. Ker pri zakladnem čebelarjenju (po mojih navodilih) povečamo jakost čebelje družine vsaj za 50%, prinesejo čebele po preverjenih zakonitostih okoli 100% več medu. Jaz to dokazujem tudi z mojo prakso!

Koliko več lahko prinesejo čebelje družine v še večjih AŽ panjskih enotah, enostavno sestavljenih iz obstoječih panjev - pri »maksi« AŽ čebelarjenju, kot je AŽ dvojček ali AŽ trojček, - pa je druga zgodba, ki jo tudi opisujem na tem spletu!

AŽ zaklada z različnimi načini uporabe

Panjski pripomočki za zakladno čebelarjenje

POD »RAZNO«

Predno čebelarji začnemo spomladi spet »v živo« poskušati uresničevati s čebelami naše zamisli, ki so se nam utrnile v teh zimskih časih, imamo sedaj več časa in priložnosti za izražanje kakšnih pomislekov o naših in tujih praksah ter idejah. Meni so se utrnile naslednje:

Varoja
Brez nje je bilo tisoče let zelo luštno čebelariti – pa je sedaj morda za vedno konec tega veselja!
To je ena od svetovnih prelomnic in nadlog čebelarstva (poleg od človeka povzročenih strupov v okolju).
To je nadloga, ki traja in zgleda po naših predstavah o sposobnostih znanosti nezahteven problem, - pa je nobena današnja »vesoljska« znanost (še?) ne zna zadovoljivo rešiti!

Selekcija
Pri selekciji (odbiri) pri čebelah (in opicah*) ni (skoraj) nobenega primerljivega uspeha, kot ga znanost dosega pri (skoraj) vseh drugih živalih in rastlinah (»domačih« živalih, »kulturnih« rastlinah…)!
Kljub velikim in stalnim prizadevanjem (doslej) ni uspelo nikomur s selekcijo ustvariti čebele, ki bi bile nadpovprečne medarke, nerojive, nenapadalne – ali odporne proti boleznim in zajedalcem (varoji…)!
*Tudi iz opic, (ki se biološko »skoraj« v ničemer ne razlikujejo od ljudi), niso s selekcijo ali drugimi znanstvenimi metodami mogli (morda niso niti poskušali?) ustvariti tako pametne opice, kot smo ljudje, ki naj bi bili nakakšni človeški opičnjaki. Da bi s tem zares potrdili evolucijsko teorijo o izvoru človeka?!
Morda se kakšne stvari (še) neznano zakaj ne da narediti?

Misionarjenje
Je vsiljevanje ali lepše rečeno »propagiranje« svojega pogleda vsemu drugemu »krivovernemu« občestvu, ki ga pri našem čebelarjenju poznamo pod izrazom »uvajanje«. Vedno je s strani nosilcev mesionarjenja videno kot pozitivna lastnost.
Nevedneže in zaslepljence je pač treba, po njihovem, prepričati in spreobrniti! Če ne zlepa pa zgrda!

V nekem našem čebelarskem forumu diskutira »Janževec« o tej temi zelo nazorno in prepričljivo:

»Pri tem pa se mi vedno zastavlja vprašanje zakaj se nekdo zaganja v to s kakšnim panjem sam čebelarim ??? Kaj koga v tej deželi in na tem svetu sploh brigajo moji panji ? Naj vsak poskrbi zase in bo imel sam s sabo dovolj opravka. Mene nič ne motijo kolegi čebelarji, ki čebelarijo v koših, nakladnih panjih in v panjih vseh drugih možnih tipov in sistemov, zakaj potem moj AŽ panj moti njih ??
Zaradi ekonomike čebelarjenja ?? Tako se vsaj radi občasno nekateri nasprotniki AŽ panja izgovorijo. Pa kaj za boga milega nekoga skrbi moja ekonomika čebelarjenja ??? Moja ekonomika je čisto moja zasebna stvar in zasebna stvar vseh čebelarjev v AŽ panjih in to nikogar nič ne briga.
Če bom jutri začel čebelariti v madžarskih "pralnih strojih" bo tudi to moja zasebna stvar in moj strošek ter vsi problemi in težave bodo moje.Požvižgam se na to s čim in kako čebelarijo nemški, francoski, kanadski, ameriški, kitajski, afriški, ruski ali celo eskimski čebelarji, ker je to njihova stvar in njihov problem. Naš AŽ pa je moj in samo moj problem!«

Ptičje strašilo
Tudi ptice so pozimi lahko nadležne pred žreli panjev, ko stikajo za mrtvimi ali živimi čebelami. Dokler se niso navadile, jih je odganjal od mojega čebelnjaka tak balon.

MOJE MAKSI PROSTORNINSKO ČEBELARENJE V »PROSTORNINSKO OMEJENIH« AŽ – PANJIH

V čebelarskih strokovnih krogih se še kar naprej navaja, da je AŽ-panj prostorninsko omejen panj. Skratka, da je neprimeren za sodobno čebelarjenje in ga je najbolje razsekati in skuriti, kot je prostodušno, na nekem velikem zborovanju slovenskih čebelarjev, odločno oznanil povabljeni tuji strokovnjak – in ostal sredi vrlih Slovencev seveda »živ«.. . Ali je to res?

V zgornji risbi v moji znani grafiki, prikazujem v nekoliko drugačni varianti, kot sem jih doslej prikazoval, kako preko leta izvajam v živo eno od mnogih možnih oblik maksi AŽ čebelarjenja s čisto navadnimi žnideršiči, pri meni starimi že okoli 80 let. Na leto opravim pet ali izjemoma šest posegov v panj, ki je sestavljen iz treh žnideršičev in ga naseljuje dobro razvita čebelja družina. Poleg nje pa imam v žnideršičevem »eksportnem« panju (sedemsatarju) še rezervno ali pomožno družino.

V zgodni pomladi dam tik ob gnezdo družine, ki prezimuje v zgornjih dveh etažah, prvi, delno že zgrajeni trotovski gradilni sat (za lovljenje varoje in proti rojivosti). Čebele v toplem vremenu kontrolirajo skladiščene sate v spodnjih štirih etažah. Lahko iz teh satov tudi prenašajo v gnezdo ostanke medu.

Nato trikrat, približno vsake 14 dni, - do začetka glavne paše v začetku junija – dodajam družini (za ojačitev) nekaj zaleženih satov zalege iz pomožne družine in prestavljam nekaj zaleženih satov iz gnezda eno etažo nižje, skupaj z enim od dveh trotovskih satov (gnezdo = strnjeni sati z zalego). Hkrati nameščam nad in ob gornje zaležene sate široke mediščne sate (da ni potrebna matična rešetka). Panjsko žrelo postopno odpiram vedno pri spodnjem robu gnezda, zgornjega pa zapiram (da so čebele vedno pri žrelu).

Po izteku zadnje glavne paše, sredi julija, iztočim iz širokih satov »moj« med, ostalega, kar precej obilnega, pa pustim družini. Gnezdo družine, ki se je tekom sezone pomaknilo v spodnje etaže, prestavim navzgor. Odprem žrelo zgoraj. V spodnje etaže vrnem iztočeno satje. Dokrmim družino za zimo tako, da ji dam v času, ko se izlega zadnja obilnejša zalega v sladkorno raztopino ekstrakt česnovega soka – alicin (predvsem zoper prebavne motnje in nosemo).

Če stara matica ni več v primerni zalegalni kondiciji in družina ne kaže znakov za preleganje, uredim v zgornjih dveh etažah in svojim žrelom, ločen prostor za vzrejo nove matice. Ko nova matica že ustvari svoje gnezdo, odvzamem spodnjo matico in združim čebele ter zalego v zgornjem delu panja.

Proti varoji ukrepam z biotehničnimi ukrepi, ko 2 dobra meseca izločam (izrezujem) razmeroma veliko količino (stalno v dveh celih AŽ satih) pokrite trotovine, približno vsake dva tedna.
Če ti ukrepi ne zadoščajo, sredi junija za en dober mesec dam matico v enosatni, čebelam dostopni izolator sredi gnezda. Ker je v tem satu kmalu v panju edina zalega, primerna za razmnoževanje varoj, jo tu polovim in ostranim, predno se zalega na tem satu izleže.

APITERAPIJA V ČEBELNJAKU

Kaj vse ne premore naš slovenski čebelnjak!
Tudi vasovanje čebelarja v njem na zasilnem ležišču, kar že mnogi čebelarji udejanjajo. Vsem drugim čebelarjem pa je prenočevanje pri čebelah v čebelnjaku sladek sen! Mi pa si sedaj oglejmo in razmislimo o ureditvi ležišča (tudi ali predvsem) za apiterapevtske namene v njegovi podstrehi!
Torej gre za krepitev in zdravljenje čebelarja in njegovih gostov, ki zaupajo zdravilosti čebeljih družin na ta svojski način. Zdravilne učinkovine so tukaj izpričane na podlagi vdihavanja zdravilnih vonjav (aerosola), ki jih sproščajo čebele in vsi njihovi zdravilni produkti v njihovem voščenem bivališču. Hkrati pa učinkuje zdravilno še blagodejnost poslušanja čebeljih »govoric« v obliki šumečih in drugih skrivnostnih zvokov ter sevanj iz panjev.
Kako?
V ta namen lahko izkoristimo obstoječe, primerno velike čebelnjake in skladovnične panje ter v teh panjih naseljene čebelje družine. Še bolje pa seveda nove čebelnjake, ki so na to možnost že v naprej prilagojeni. Izrabimo del podstrešnega prostora čebelnjaka. V strop krajnega gornjega panja (gledano od vrat) v panjski skladovnici izrežemo v sredini panja odprtino (kot za panjsko veho pri AŽ maksi navpičnih povezavah dveh ali več panjev). Odprtino zapremo s premičnim zamreženim okvirjem, da ga po potrebi očistimo propolisa. Lahko naredimo podobno tudi še na drugih gornjih panjih, če želimo urediti terapijo hkrati za več oseb. Iz teh panjskih odprtin skozi deske vodoravnega stropa v čebelnjaku, vdelamo jaške (»zračnike«), skozi katere direktno prihajajo emisije od čebelje družine navzgor, naravnost k vzglavju koristnika te terapije, ki jih udobno leže vdihava, sprejema z vso ali poljubno zmanjšano intenzivnosto in hkrati posluša glasbo čebel. Seveda te jaške zapiramo (pokrivamo), ko ne uporabljamo terapijo in je prehladno.
Do terapevtskega ležišča na lepo opaženi in osvetljeni »podstrehi« pridemo s pomočjo premične lestve iz prostora, ki ni prekrit z vodoravnim stropom. Pri ureditvi apiterapije v čebelnjaku se zdravilnim učinkovinam, ki izhajajo skozi jaške iz naseljenih panjev, pridružijo še učinkovine, ki jih v prostor čebelnjaka pošiljajo skozi odprta vratica panjev tudi druge čebelje družine v njem. Čebelar ali njegov gost ima terapevtsko ležišče v podstrehi čebelnjaka, kamor se dvigajo tople izparine iz vseh čebeljih družin v čebelnjaku in se sliši koncert šumov ter izhaja nevidno žarčenje iz vseh naseljenih panjev.
Seveda je mogoče podobno apiterapijo urediti tudi drugače. Posebno, če imamo večji čebelnjak ali takega z dodano čebelarjevo delovno »kamrico«. Tam lahko apiterapevtsko ležišče uredimo z udobnejšim dostopom, kar v »pritličju«. Slovenci smo zaljubljeni v čebelnjake in to z razlogi. To so že od davna skupna bivališča čebel naših čebelarjev. Za čebelarje pa udobno čebelarsko delovišče, zavetišče, svetišče in na tak način tudi povsem svojsko zdravilišče. Z apiterapevtskimi ureditvami je njihov nadaljni obstoj še bolj zagotovljen!

Eden naših najbolj gorečih ljubitelskih čebelarjev, moj sosed in prijatelj Henrik Zadel z Bleda, je pri svojih čebelah »kuhan in pečen«, takorekoč noč in dan. Kako mu ta »apiterapija« koristi pa priča njegova visoka starost in vzdržljivost, da še pri teh letih hodi na naše najvišje hribe.

MALA, ljubiteljska ČEBELARSTVA

Mala, ljubiteljska čebelarstva (recimo, z 1 – 20 čebeljimi družinami) so pri nas v veliki večini;– večina družbene pozornosti, skrbi in podpor pa je vendar usmerjena v razvoj in delovanje velikih, prevaževalskih, pridobitnih ali tržnih čebelarstev.

Očitno zato, ker v malih čebelarstvih goje čebele čebelarji v prvi vrsti zaradi posebnega osebnega zadovoljstva čebelarjenja, posebnih etičnih načel in nagnjenj k čim bolj naravnim oblikam čebelarjenja, ne pa zaradi osebnih ekonomskih koristi.

Mala čebelarstva, zaradi svoje stalne prisotnosti skoraj v vseh krajih po Sloveniji, poleg svoje kulturne vloge (čebelnjaki…) odločilno zagotavljajo uspešno opraševanje rastlin po celi državi, ki so odvisne od čebel in vplivajo na splošno dobro.

Ker čebele prosto letajo tudi zelo daleč od panja, se mora vsak gojitelj čebel sicer seznaniti in podrediti splošnim pravilom in zakonom pri gojenju čebel, da ne povzroča težav čebelarjem in drugim v soseščini.

»Mali« čebelar mora biti tako kot »veliki« seznanjen z osnovnimi začilnostmi reje čebel (biološkimi, tehnološkimi in zdravstveno-varstvenimi…).

Pri upravljanju s svojimi čebelami pa si mali čebelar, zaradi odsotnosti stroge ekonomike čebelarjenja, lažje privošči tudi take oblike dobrega čebelarjenja, ki za tržne čebelarje zaradi še ne dovolj uveljavljene novosti, zamudnosti pri upravljanju in drage nabave ne pridejo v poštev.

Zato »male« čebelarje ni dobro mešati in enačiti z »velikimi«.

Torej: »mali« čebelarji vzdržujejo čebele, »velike« čebelarje pa čebele vzdržujejo.

Tudi v Slovenskem čebelarju naj bi bila po tem predlogu vidna ta razlika – v rubriki »MALA ČEBELARSTVA« v člankih , ki naj bi zadevali pretežno ali samo male, ljubiteljske čebelarje. Popravimo to pomanjkljivost!

Nedavno sporočilo iz Uredništva Slovenskega čebelarja zaenkrat ni spodbudno in se glasi:

»…Vaša pobuda za uvajanje nove rubrike (MALA ČEBELARSTVA) ni bila sprejeta na UrO. Sicer bi o tem lahko razpravljali v nedogled na seji UrO, ali kje drugje, pa nimamo časa…«


Na sliki ljubiteljski čebelar-inovator Igor Frančič na invalidskem vozičku pri svojih čebelah na balkonu. Levo pri poslušanju dogajanja v panju pred mnogimi leti (foto F. Šivic). Desno užitek čebel in tega ljubiteljskega čebelarja, če lahko tudi prosto grade satje v panju.

INTERVJU
Na vprašanja (Francija Šivica) sem takole odgovarjal v Slovenskem čebelarju:

1. Odkod so vaši čebelarski vzori in nagnenja?
Nagnenje do čebelarjenja sem verjetno podedoval od starih staršev in očeta. Samostojno sem že čebelaril silom prilik med vojno, pred 70. leti, star 10 let. Problem prostorninske pomanjkljivosti tudi mojih standardnih AŽ panjev, posebno v primerjavi z nakladnimi panji, me je pripeljal do prijatelja Igorja Frančiča, da sva, veliko skupaj, ta problem rešila. Čebelarjenje me je zasvojilo.
2. Zakaj se tako navdušujete za čebelarjenje v čebelnjakih in AŽ panjih?
Ker je čebelnjak najbolj prijazna hiša čebel, bodisi na mestu ali na kolesih. Čebelarjevo delovišče, svetišče in zavetišče. Je slovenska svojska kultura in tradicija, ki bo še trajala. »Žnideršiče« pa bi bilo koristno še sedaj izumiti, če jih ne bi bil Žnideršič že pred 100 leti, saj so dobri in odprti tudi za nove načine čebelarjenja. Z AŽ panji izvajam mnoge načine sodobnega, inovativnega in alternativnega čebelarjenja, kot se jih izvaja v najbolj sodobnih panjih. Še vedno čebelarim v vseh starih očetovih »žnideršičih«, saj so neuničljivi! Razvijam in preizkušam tudi razne aternativne oblike zatiranja varoj. Moje čebelarske izkušnje in poglede sproti opisujem v moji čebelarski spletni strani www.cebelarstvo-grom.com/marjan.debelak
3. Zaklade in Maksi AŽ ste odkrili - ali jih uporabljate – zakaj se ne uveljavljajo bolj množično?
Takoj sem z njimi že leta 1975 preko 100% povečal donos medu na panj in skoraj povsem preprečil rojivost. Skrivnost je v domiselnih načinih čebelarjenja in v veliko večji moči čebeljih družin v veliko večji panjski prostornini. Je pa delo s temi panjskimi ureditvami posebno; na splošno bolj zahtevno, ampak koristno in za ljubiteljskega čebelarja prav zabavno. Pomislite, tudi velikoprostorninsko čebelarjenje s kranjiči se ni nikdar množično prakticiralo. To je očitno le za sladokusce!
4. Kako vidite bodočnost našega ljubiteljskega in tržnega čebelarjenja?
Prevladuje in se bo nadaljevalo ljubiteljsko, rekreativno, ekološko - malo čebelarstvo, ki ni odvisno od ekonomske računice. Manjšinsko tržno čebelarjenje se bo moralo še bolj specializirati na kvaliteto medu in drugih pridelkov. Perspektivo vidim v trženju in negovanju naše kulture čebelarjenja - v čebelarskem turizmu ter apiterapevtskih ponudbah.
5. Kako kot nekdanji član uredniškega odbora ocenjujete SČ, kaj pogrešate v njem?
Vrši veliko, nepogrešljivo vzgojno in povezovalno vlogo naših čebelarjev. Pogrešam pa večjo odprtost uredništva SČ za objavljanje člankov, ki so pisani predvsem na kožo malih, ljubiteljskih čebelarstev, ki prevladujemo med članstvom. Preveč se gleda samo skozi oči tržnih čebelarjev. Že davno sem predlagal uvedbo rubrike za malo in alternativno čebelarjenje. Nikoli tudi ni dovolj nasvetov v SČ za odlično prakso v različnih kategorijah čebelarjenja. Domala v vsakem SČ bi lahko bil članek (intervju) o načinih čebelarjenja najbolj zanimivih in uspelih ljubiteljskih in tržnih čebelarjev iz našega okolja.

Pred leti ob nekaterih mojih razstavljenih inovacijah

MOJE MALO (LJUBITELJSKO) ČEBELARSTVO

Na tej sliki iz letošnje pomladi (2011) lahko nazorno opišem moje čebelarstvo:

Čebelarim že preko 70 let na stalnem mestu na nadmorski višini okoli 550m, na vzhodnem pobočju nad Blejskim jezerom.
Ves ta čas imam še isti čebelnjak in vse prvotne panje AŽ.

Verjetno imam še danes tudi potomke prvotnih čebeljih družin, saj je bilo ves ta čas čebelarjenje neprekinjeno s približno istim številom družin. Samo slučajno se je kakšna družina ali matica priselila od drugod.

Orientacija čebelnjaka je proti jugo-vzhodu. Nad čebelnjakom je hrib, ki meče že zgodnje - popoldansko senco, ki ni ugodna za zgodnje - pomladansko zunanje delovanje čebel (motnje pri otrebljanju in pri povratkih pašnih čebel v mrzlih dneh). Poleti pa je zato tem bolj ugodno, ker ni sončne pripeke.

Čebelnjak je v tesni povezavi z domačijo, vendar tako, da izlet čebel ne moti opravil okoli hiše.

Ob čebelnjaku na neizletni, senčni strani je zame najdragocenejša opazovalna klopica na katero sedem velikokrat na dan, ko sem na domačiji z ali brez drugih opravil na vrtu in v hiši.

Kar rabim posebnega pri čebelah je v hiši, par korakov od čebelnjaka, predvsem v spodnjih, kletnih prostorih, ki imajo svoja zunanja vrata (vidna na sliki).

Tudi točenje medu opravim priročno in udobno v teh kletnih prostorih.

Iz vodovodne napeljave v hiši sem napeljal pod travnato rušo plastično cevko do osončenega napajalnika, kjer stalno kaplja voda na šotne opeke in se zbira na koncu v šotni posodi.

VSAKOLETNE ČEBELARSKE IZKUŠNJE

»Nič ni stalnega, samo spremembe so stalne« – je dober izrek! Tudi pri čebelarjenju nas vsaj nekaj zagotovo vedno preseneti!
V mojem malem, preizkuševalnem čebelarstvu se je preko zime nabralo kar nekaj zanimivih izkušenj. Ker sem moje čebelje družine koncem poletja silom prilik popolnoma prepustil samim sebi, sem bil v naprej pripravljen na presenečenja – v dobrem in slabem.

Slabo je bilo to, da sta mi dve družini že zgodaj pozimi umrli od lakote, ker sta napravili zimsko gručo v mojih sestavljenih šestetažnih AŽ panjih v etaži z najmanj medenih zalog. Umrli sta sicer pri polni shrambi medu v panju – ki pa jima v mrazu ni bil več dostopen. Čebelarjeva napaka in preveč pravilen čebelji instinkt, ki računa vedno, da je med zgoraj in na toplem!

Dobro je bilo to, da druge družine niso imele težav s prehrano – niti količinsko , niti kvalitetno in so zimo pretolkle povsem v redu! Spomnim naj, da so to zimo prvič v moji čebelarski zgodovini čebele prezimovale izključno samo na njihovem nabranem medu, ki je bil lansko leto pretežno gozdni. Strah, da čebele ne znajo več prezimovati brez sladkorja ali nekdanjega ajdovega medu je bil odveč. Vsaj letos!

Ugodno sem presenečen, da so brez problemov prezimile tudi družine v dveh mojih maksi (šestetažnih) AŽ panjih s po dvema povezanima družinama, med katerima je ostala od poletja samo matična rešetka. To nisem prej še nikoli preizkusil, ker je bilo pričakovati, da se bosta za zimo družini združili in bodo pač eno matico zapustile.

Manj od pričakovanj mi je prikazala družina, ki je prezimila samo na mladem, naravno grajenem satju. Sedaj, pomladi, je med slabše razvitimi družinami. Upam, da je temu vzrok njihova slabša matica, ki jo še niso zamenjale.
Po pričakovanju čebele v resnici kontrolirajo v kolikor toliko toplem vremenu vse sate v vseh etažah maksi AŽ panja. Nobenemu voskovnemu molju ne dovolijo razmnoževanja v satju in odkriti med s teh satov prenašajo iz spodnjih etaž v gnezdo.

Razen nekaj čiščenja podnic nisem imel do konca aprila nobenega opravila v panje in sploh nič med sate čebeljih gnezd.
Šele tedaj sem jim dal v območje gnezda (predvsem proti varoji in rojivosti) po en ali celo dva satnika z dvema tretjinama že zgrajene trotovine in eno tretjino za njeno gradnjo.

Če želim preusmeriti čebele v nov panj ali v novo žrelo istega panja, prvotno žrelo zaprem in prekrijem njegovo območje s časopisnim papirjem. Čebele hitro najdejo in se vlete v novo žrelo

SLOVENSKO ČEBELARSTVO V TRETJE TISOČLETJE
»…zadnjič povem, da …ne bo …objavljen tekst o zakladah in maksi panjih.«

Čebelarjenje v AŽ-panjih z neomejeno veliko panjsko prostornino v tretjem tisočletju

Uredništvo naše najnovejše in najsodobnejše knjige - enciklopedije in učbenika - o čebelarjenju v Sloveniji mi je sporočilo »zadnjič«, torej dokončno, da ne bo objavilo v drugem delu knjige, ki je v dolgoletnem nastajanju moj, niti najbolj skrčeni prispevek – informacijo - o velikoprostorninskem (trioddelčnem z AŽ zaklado) in celo neomejeno velikoprostorninskem (AŽ maksi sistem) čebelarjenju z našimi navadnimi (standardnimi) 9 in 10 satnimi AŽ panji. To informacijo je treba skriti pred našimi čebelarji ali pa jo samo bežno in netočno omenjati.
Torej, ne le, da mi že nekaj let preprečujejo v Slovenskem čebelarju objavljanje člankov s to vsebino, sedaj so to prakso uvedli tudi v uredništvu tega učbenika!
Moje »čestitke« za umno čebelarjenje po navodilih iz te knjige, ki naj bi po načrtu na prvem mestu objavila in priporočala uvedbo nakladnega čebelarjenja tudi v doslej še vedno našega okoli 90% AŽ-jevskega čebelarjenja v čebelnjakih…!
Ti prispevki za velikoprostorninsko rabo AŽ-panjev so očitno huda motnja za gladkejšo uvedbo nakladnega čebelarjenja brez čebelnjakov, ki so menda po njihovem prepričanju primerni samo za v muzej in ne v slovensko opevano pokrajino, ki naj bi jo namesto njih »polepšali« razsejani prostostoječi nakladni panji.
Moji prispevki, podprti z več kot 30-letno »preizkusno dobo«, ne le v mojem celotnem čebelarstvu, temveč tudi pri mnogih posnemalcih, namreč odpravljajo največjo hibo in očitek standardnim AŽ-panjem, da so prostorninsko omejeni, sploh pa, da nimajo možnosti neomejeno velike prostorninske rabe.
Zanimivo, da se uredništvo (tako, kot vsi čebelarji) brez dvoma navdušuje z velikoprostorninsko rabo »kranjičev« v naši slavni čebelarski zgodovini. Za Žnideršičev AŽ-panj pa so zaklade in sestavljanje panjev s pomočjo veh prepovedano početje!
Žalostno, toda resnično!
Ker bo slovensko čebelarstvo v tretjem tisočletju po uredniškem mnenju poravnano s čebelarsko prakso po celem svetu, torej pretežno z nakladnim panjskim sistemom, je za tako usmeritev tudi odveč prispevek o gradnji čebelnjakov, ki sem ga tudi pripravil, kot tudi o malem, ljubiteljskem in kulturnem čebelarjenju. Zato tudi teh mojih prispevkov v tej knjigi ne bo.
Dajem pa svojo napoved do konca tega tisočletja: Čebelarjenje naših čebelarjev bo večinsko še vedno v čebelnjakih in našem AŽ-panjskem sistemu!

Revija Slovenski čebelar je svojčas, že v letih pred drugo svetovno vojno, na prvi strani prikazovala bistvo slovenskega čebelarjenja, ki je tipično slovensko, kulturno in ljubiteljsko, s čebelnjaki in skladovničnimi panji tudi v velikoprostorninski rabi. To naj bi sedaj dokončno ukinili. Utopija!

ROJNE OGLEDNICE IN VODNICE

Roj je prispel na ta način tudi letos!

Pri mojih mnogoletnih opazovanjih priletelih rojev v lovilne panje sem si nabral kar precej zanimivih izkušenj.
Nikoli se mi ni vletel tuji (seveda nikoli in nikakor ne domači) roj v lovilni panj, ki je bil v sklopu naseljenih skladovničnih panjev v čebelnjaku. MOJEGA NASELJENEGA ČEBELNJAKA NA NJEGOVI IZLETNI STRANI OČITNO OGLEDNICE NIMAJO RADE!
Vabljiva lokacija za tuje roje pa je STRANSKA STENA mojega čebelnjaka, kamor se mi vsako leto naseli kakšen tuj roj.
Vsaj pri meni se tuji roji prav tako navdušeno naseljujejo tudi na dokaj »skrito« lokacijo pod napuščem BLIŽNJEGA gospodarskega poslopja.
Vedno se pred vselitvijo roja lovilni panj ogledajo rojne oglednice (uporabljam, po mojem mnenju, lepšo slovensko besedo, kot vojaški staro-jugoslovanski izraz »izvidnice«). Najprej nobene ali samo redke. Čez čas ali čez kakšen dan pa je včasih oglednic nenadoma veliko – skoraj tako, kot bi bil panj že naseljen. Oglednice celo branijo ogledani panj pred tujimi čebelami. Ta množični obisk oglednic včasih traja par dni dokler ne prileti roj ali pa z rojem ni nič, ker je odletel drugam ali so ga ogrebli.
Najbolj zanimivo pa je obnašanje oglednic tik preden prileti roj. Kar nenadoma v času, ko čebele sicer rojijo (pri meni skoraj redno med 11. in 13. uro po poletnem času) OGLEDNICE IZGINEJO. Nato pa čez 15 do 30 minut privrši roj s čelom naravnost k panjskemu žrelu.
To pomeni, da so oglednice poletele k roju in ga »pripeljale« v ogledani panj.
Vprašanje je, če roju ne zadošča samo informacija oglednic (s plesom), s katero sporočajo vrstnicam kakšen je primeren panj ali prostor za naselitev in kje je, temveč ga morajo oglednice tudi POSPREMITI OSEBNO do novega bivališča?
Posebno vprašanje je tudi, če čebele, ki najdejo dobro pašo, to informacijo ne sporočajo (s plesom) samo v panju vrstnicam, temveč jih morda prav tako kot pri roju spremljajo k najdenemu pašnemu viru?
Zakaj roju ne zadošča samo informacija, kje je ugodno bivališče, pa bi roj sam našel pot do njega brez spremstva oglednic?
Da oglednice zares polete k roju predno roj poleti v izbrani panj sem opazil vedno, ko sem bil prisoten ob takih dogodkih. Nisem pa za te navade čebel bral v čebelarskih učbenikih. Morda pa sem tak zapis spregledal?

V moj naseljen čebelnjak prihajajo tuji roji le na njegovo stransko steno

Oglednice si ogledujejo panj za naselitev roja

Oglednice so pripeljale roj v izbrano bivališče

Moje dodatno »lovišče« rojev

MOJ LETOŠNJI TROJČEK – AŽ NEBOTIČNIK

Gornja skica, kaže z mojim načinom prikazovanja razpored in vsebino satov v enem od mojih sestavljenih šest-etažnih AŽ panjev – trojčku (devet satarjev), ki sem jo že predstavljal, pa jo sedaj z nekimi spremembami še enkrat. Ta način velikoprostorninskega čebelarjenja z AŽ panji je poleg zaklad nekoliko preizkušala v Karmeličanskem samostanskem čebelnjaku sestra Agneza in ga vshičeno imenovala »nebotični«. Saj res kaže pot v nebesa!
Le kdo pa bi si mislil – in še danes verjame le redko kdo – da je z navadnimi žnideršiči, ki so prostorninsko omejeni, možno čebelariti tako in še bolje v nekaterih pogledih, kot z nakladnimi panji?
V tem panju-nebotičniku je letos moja čebelja družina prezimila v dveh etažah spodnjega panja popolnoma na svojem medu, brez sladkornega krmljenja (tako, kot tudi vse ostale moje družine!).
Do sedaj (začetek junija) sem družino postopno (vsakih 10 – 14 dni) spuščal v etažo višje in sedaj zaseda vseh šest etaž! Brez uporabe matične rešetke!
Družini sem ob vsakem razširjenju (ko je v spodnjih etažah dovolj močno zasedala vse sate) dodal v novo-odprto etažo v sredino iz pomožne ali rezervne družine sat ali dva pokrite zalege (da se izognjem morebitnih zasilnih matičnikov, da družino okrepim in čebele takoj privabim v novo etažo). Ob stran pa na vsako stran par mojih širokih satov za skladiščenje medu.
Za zaviranje rojivosti in širjenja varoj sem poskrbel z vstavitvijo treh(!) mojih tridelnih gradilnih trotovskih satov. Seveda pokrito trotovino izrezujem, predno se izležejo troti in z njimi varoja.
V najbolj zgornjo etažo, razmeroma daleč od gnezda spodaj, prestavljam občasno pokrito medeno satje iz zgornjih krajnih satov dvoetažnega gnezda, ki se sedaj lahko po želji družine širi tudi po sredi gornjih etaž.
Žrelo nebotičnika imam odprto le eno, spodaj. Čebelarjev med (družini puščam v celoti medu za zimo) točim le enkrat ob koncu glavih paš.

Kaj s tem dosegam:

družino vzdržujem s prostornino in trotovino kolikor se da nerojno;

varoja je zdesetkana in ne ogroža obstoja družine – sicer vprežem v postopek še lovilni sat za varojo v mojem enosatnem matičnem izolatorju ;

čebelarjev med je neoporečen, saj ne uporabljam kemikalij;

rešen sem sitnosti krmljenja sladkorja za zimo (tudi čebele);

družina po potrebi matico preleže, zamenjam jo le v skrajnem primeru njene oslabelosti.

Mizarski in čebelarski mojster Krže z Vrhnike je izdelal za prodajo vse pripomočke za velikoprostorninsko rabo standardnih AŽ panjev, med njimi tudi vse tisto malo, a potrebno za sestavitev AŽ nebotičnika, ki je na fotografiji skupaj z mojstrom.

Par (dva) široka moja AŽ sata gresta ravno med tri razpirala za navadne AŽ sate. Ker jih matica zaradi globine celic ne zaleže lahko čebelarim z njimi v panju brez matične rešetke, kar je velikega pomena za čebele in čebelarja.

AŽ NEBOTIČNIK – »TOVARNA« ZA PREDELAVO IN PRENOS MEDU

AŽ- TROJČEK uporabljam tudi za »čiščenje« satja, v katerem so še ostanki medu – posebno strjen med drevesnih man, ki se ne spravi iz satja s točenjem.
Po izkušnji je za tako opravilo AŽ – trojček (šestetažni AŽ panj) idealen!
Družina ima gnezdo (tudi zimovanje) v dveh srednjih etažah, kjer je tudi stalno odprto žrelo in v rojnem času tudi dovolj prostora celo za tri proti-rojne in proti-varojine gradilne sate trotovine in kopičenje obnožine!
V panju ne uporabljam matične rešetke, ki sicer zelo moti čebele. V zgornjih dveh etažah je prostor za medišče – za »čebelarjev« med v širokih satih vrhnje etaže in in ob straneh prve etaže nad gnezdom. V sredo te etaže (pete, od spodaj navzgor), prestavljam takrat, ko je gnezdo že dobro razvito, kakšen sat pokrite zalege iz pomožne družine, da družino še bolj okrepim in v ta povečani panjski prostor takoj privabim čebele. Široki sati, kot vemo, ne omogočajo zaleganje in so prikladni čebelam za skladiščenje medu – saj se nahajajo idealno tik ob in tik nad zalego, oziroma gnezdom družine. Matična rešetka je odveč!
Spodnji dve etaži AŽ trojčka, ki sta pod gnezdom družine in pod žrelom panja v tem primeru uporabim bodisi za celoletno shrambo in čuvanje praznega satja, predvsem pa mi prideta prav za »čiščenje« in popravilo iztočenega satja ter za prenos in predelavo strnjenega maninega medu.
Čebele pod gnezdom praviloma ne trpijo medenih zalog. Še celo ne, če se nahaja v drugi etaži pod gnezdom, če je žrelo nad tem spodnjim panjskim prostorom in če čebelar pokriti med odkrije. Zato prav na dnu (v prvi etaži nebotičnika) vstavljam sate s takim medom, ki sem jim pred tem z vilicami za odpiranje pokrovčkov odprl vse pokrite medene celice. Če je v igri strjen med, ga tako odprtega tudi oprham z vodo, da čebelam olajšam delo.
Nič novega ni, da to delo čebelar z AŽ panji opravlja v čebelnjaku, sede in z eno roko – od otroka do starčka! Celo na invalidskem vozičku! Enkratno! Vsaj za moje pojme. Vsak pa čebelari po svoje in misli, da najbolje. Naj tako ostane, da le drugim ne škoduje.

POJASNILA K DODATKOM V RUBRIKI »DODATKI«

Nazadnje dodani članki v ta moj oddelek spletne strani terjajo malo pojasnilo. Članke z naslovi:
Naši čebelnjaki
Moj sistem povečanja AŽ panja in
Ljubiteljsko čebelarjenje
sem pripravil po dogovorih in pogodbi s ČZS za objavo v drugem, tehnološkem delu knjige »Slovensko čebelarstvo v tretje tisočletje – 2«. V začetku sem pripravil vse tri članke veliko obširneje, saj je bilo tako dogovorjeno. Nato pa se je urednik (Pavel Zdešar) s svojim uredništvom premislil in pod nobenim pogojem ni več dovolil objave članka »Moj sistem povečanja AŽ panja«. Zakaj je to storil bo vsem našim čebelarjem jasno, ko bodo dobili v roke in prebrali drugi del te knjige »tisočletja«. V njej je namreč urednik energično napovedal in zapovedal čimprejšnji pogreb AŽ panja, ki naj bi ga zamenjal nek »nakladni« panj po njegovi zamisli. Članek o novih, pomembnih možnostih čebelarjenja z AŽ panji pa jim seveda meša štrene. To bo res lepo darilo ČZS za preko 90% naših čebelarjev!
Premislil sem se tudi sam in dovolil objavo preostalih dveh mojih člankov o čebelnjakih in ljubiteljstvu, ki sem ju sprva vezal na objavo članka o velikoprostorninski rabi standardnih AŽ panjev. Vse tri članke skupaj po objavljam na tej spletni strani v rubriki DODATKI.

iz naslovnice nove čebelarske knjige

ALI IN KAKO SO BILA IZPOLNJENA MOJA LETOŠNJA PRIČAKOVANJA?

Sedaj, po koncu rojno – pašne sezone lahko potegnem črto pod mojimi letošnjimi čebelarskimi pričakovanji.
Kljub prezimovanju izključno samo na njihovem (tudi precej strjenem) medu in brez zimskega popoldanskega sonca so mi vse družine dobro prezimile.
Nobena družina mi kljub izredno rojnemu letu ni šla na roj (veliko izrezovane trotovine in velika panjska AŽ maksi prostornina!).
V mojih prastarih standardnih AŽ panjih velikoprostorninske rabe sem brez problemov čebelaril brez matične rešetke in točil viške medu s satov popolnoma brez ostankov sladkorja ali kemičnega tretiranja proti varoji – povprečno 38 kg na panj in še s celotno zimsko zalogo medu v družinah. Saj je račun enostaven: več nerojnih pašnih čebel v panju prinese veliko, veliko več medu! In v mojih AŽ maksijih imam čebel, »kot toče« ter satnega prostora po mili volji!
Kljub kar dobri (ne rekordni) letošnji pašni sezoni sem jemal med samo enkrat na koncu sezone, sati v treh (1panj) in šestih (4 panji) mojih AŽ panjskih oddelkih so bili precej polni, nekateri mediščni oddelki s sati pokriti kot deske ali plohi.
Najtežji moj široki AŽ sat je tehtal točno 6 kg bruto. Najtežji »navadni« AŽ sat pa točno 4 kg!
Z maticami in njihovo starostjo ali menjavo se ne ukvarjam – dve družini od petih sta mi tiho in brez opaznih posledic prelegli (sem kot »petpanjičar«, ki po mnenju nekaterih »velikih« čebelarjev naj ne bi bil merodajen dajati čebelarskih nasvetov!). Popolnoma nič se ni poznala starost matic pri obilnem zaleganju, kar obrača na glavo trditve, da bi v večjih panjih morali čebelarji menjati matice vsako leto!
Preko leta sem imel skoraj samo lahko delo z izločanjem trotovine iz dveh ali celo treh(!) celih satov v mojih AŽ maksijih. Zanima me, kakšen napor imajo čebelarji v nakladnih panjih pri tem delu, ko morajo dvigovati in odstavljati številne naklade, da pridejo do takih satov v gnezdu, ki je spodaj, pod številnimi težkimi mediščnimi nakladami?! (Saj me to ne bi zanimalo, ker je to njihov problem, a je med tistimi pomembnimi podatki v novi knjigi, ki so izpadli iz seznama primerjav med AŽ in nakladnim panjskim sistemom). Saj boste brali in se čudili!
Potrdila se je (moja stara) ugotovitev, da tiste družine, ki zaležejo največ trotovine naberejo največ medu! So pač najbolj vitalne in delavne, kajne?!
Kaj pa (pra)strah o (pre)velikih razmakih med satjem v posameznih etažah ali panjskih oddelkih v mojih primerih zakladnega in maksi AŽ čebelarjenja s standardnimi AŽ panji – ki tudi straši v novi knjigi? Čebele ga ne poznajo – to so mi ponovno nazorno pokazale pri mojem načinu čebelarjenja s takimi panji! Za čebele je očitno za prehajanje in vključevanje v gnezdno celoto prav tako prijazen povoskan in propoliziran vmesni les, kot prav take satne površine! Saj so to že vedeli naši čebelarski klasiki s povezovanjem skladovničnih panjev v čebelnjakih (ne prostostoječih nakladnih), ki jih upravičeno kujemo vsi po vrsti v nebesa! In niso vedeli povedati ti naši klasiki o nobenih težavah na katere opozarjajo sedaj nekateri vedežii v novi knjigi! Ali niso videli nikoli matičnih rešetk v panju, ki jih čebele z leti skoraj povsem zaprejo z voskom in puste samo majhne prehode?
Pa še o menda »neprimernih in napačno imenovanih AŽ satnikih« (tudi to je ena od osrednjih kritik AŽ panja v novi knjigi, ki se tiska). Prav nič niso previsoki in čisto prav je, da čebele lahko na njih (posebno če so v dvoetažnem gnezdu) ustvarijo večje vence medu nad zalego! Saj ga (vsaj moje) zelo rabijo celo leto in posebno za zimovanje! To je njihov med, ne čebelarjev, ki bi radi vse postrgali iz panja in nadomeščali s sladkorjem! O napačnem poimenovanju (ne »AŽ satnik« temveč »Gerstungov satnik« v AŽ panju) pa le to, da je taka opazka posebno za slovenskega čebelarja bedna! Gerstung je satnik, ki ga je uporabil v svojem panju, pokončno in prečno obešal z repki v panj. Žnideršič pa je satnik - več ali manj slučajno iste velikosti a popolnoma drugačne konstrukcije - polagal vzdolžno in listovno na grede! Ali bi bil po tej logiki tudi nek nov panj, ki bi imel podobno veliko panjsko prostornino, kot nek že obstoječ – tudi plagiat in kraja intelektualne lastnine? O sveta preproščina – in morda celo zloba!
Tudi letošnja izkušnja je skratka, da sem na pravi poti! Tudi perspektivno, saj bom lahko v bodoče kmalu po želji pustil čebelam največjo svobodo in (skoraj) ves med, ki ga jaz ne rabim ali ne bi hotel ali mogel odvzeti. Brez izrojitve - v ogromni panjski prostornini v navadnih AŽ panjih, ki jih po tej, vsem že davno posredovani metodi, zlahka preuredim ter lahko panjske etaže enostavno odpiram ali zapiram. Priznajmo čebelarji: jemanje medu je najhujši, čeprav sladek posel pri čebelarjenju, to je že davno rekel tudi moj pokojni prijatelj Francelj iz Sostra!

Šest-kilski AŽ široki satnik poln medu! Take sate lahko uporabim v mediščnih etažah AŽ maksija ter v AŽ z zaklado (in mi ni treba misliti na Kirarjev ali nakladni panj), ne da bi v panju brez matične rešetke vanje čebele privabljale matico in ji omogočale zaleganje. Lahko pa seveda tudi uporabim za čebele sicer zoprno rešetko nad spodnjim dvoetažnim gnezdom in v mediščih navadne sate! AŽ panj je in ostane zame - in ne le zame – zakon!

FOTOREPORTAŽA OB KONCU SEZONE 2011

Osje leto

Ne pomnim toliko osa kot ob koncu letošnjega poletja. Obgrizajo vseh vrst sladkih sadežev in silijo v domovanja čebel. Pospravijo pa pred čebelnjakom vse mrtvice in bolne ter oslabele čebele. Njihovo invazijo poskušam zmanjšati z uničevanjem osjih gnezd, če jih najdem. Uničujem jih tudi na vse mogoče druge načine, tako kot na sliki v lovilno posodo, ki je čez dan ali dva že polna utopljenih os.

Vosek v sončnem topilniku

Ko je dovolj močnega sonca je prava šala pridobiti na ta način vosek iz voščevne, ki se nabira iz odsluženih starih satov , izrezane trotovine in odstranjenih voščenih prizidkov. Problem je kam ga kolikor toliko za primerno ceno oddati, ker ga ne rabim več za zamenjavo s satnicami. Odkupujejo ga satničarji za smešno nizko ceno!

Gerstungov satnik

Očitana intelektualna kraja(!) Antona Žnideršiča. Po mnenju avtorja GJ panja (Gerstung(?)-Jurkovičevega panja) so si Žnideršič in njegovi nasledniki neupravičeno prilastili avtorstvo z imenom AŽ satnik v AŽ panju. Brez komentarja! Slika posneta iz knjige Umni čebelar, Fran Lakmayer, 1907 na str. 157 kjer se vidi razliko med AŽ in Gerstungovim satnikom. V knjigi je Gerstungov panj ter njegov satnik podrobno prikazan in opisan na str. 133,134, 149 in 150.

Moje »petpanjičarsko« AŽ čebelarstvo z »razstegljivo«, poljubno veliko panjsko prostornino

Z večinoma preko 80 let stari AŽ panji, navpično prostorninsko povezanimi preko veh in še s kakšno dodano zaklado. Štiri družine v AŽ pet ali šestetažnih(!) maksijih in ena na tehtnici (levo) z zaklado.

Ob koncu pašne sezone z mojim načinom AŽ čebelarjenja

Vrhnje štiri etaže (spodnji dve nista na sliki) mojega tipičnega AŽ maksija tik predno sem se lotil (samo enkrat na leto!) odvzema odvečnega medu. Družini pustim vso zalogo medu za zimo! V gornji etaži so štirje široki AŽ sati polni medu, težki vsak do 6 kg. Vsi sati so takoj dostopni, panjskih vratc ne rabim, okenca pa po potrebi. Uporabljam lepe stare sate brez časovnih omejitev. Nove sate mi čebele zgrade v tridelnih AŽ satnikih brez satnic in žičenja.

Zaključna dela letošnje sezone

Postopno zapiram dodatno odprta panjska žrela (začasno jih zaprte prekrijem s časopisnim papirjem). Ko je bilo zares vroče (letos samo par dni) sem zaščitil prosto živečo družino v pokonci postavljenem kranjiču na stranici čebelnjaka z belim pregrinjalom. Pretirano radovednost ptičev pred panjskimi žreli sem omejil z obešenim »protiptičjim(?)« balonom, - kar je seveda bolj »Blažev žegen«! Klopica tik ob čebelnjaku me zvesto čaka in pričaka velikokrat na dan!

Tudi čmrlji so se mi naselili pred čebelnjak

Že zgodaj spomladi je čmrljeva matica osnovala svoje travniško gnezdo tik pred izletno stranjo čebelnjaka. Sedaj proti koncu poletja je kupola gnezda že velika in prekrita z mahom, čmrljev let pa kar obilen in zanimiv s pogledom iz moje opazovalne klopice pri čebelnjaku.!

APIGUARD V AŽ PANJU

Ker je sredstvo apiguard za zatiranje varoj označeno kot neškodljivo za zdravje ljudi pri uživanju čebeljih proizvodov, ga letos tudi sam uporabljam pri mojih čebelah.
Predno sem ga uporabil sem se kolikor mogoče natančno pozanimal o lastnostih tega sredstva in načinu uporabe.
Informacije sem dobil pri čebelarjih, ki to sredstvo že nekaj let uporabljajo , v pisnih navodilih stroke in pri veterinarki, ki nam je to sredstvo delila.
Ker imam vse moje polnorazvite čebelje družine z gnezdi v dveh etažah AŽ panja in nekatere panje še prostorninsko povečane preko veh navzdol in/ali navzgor od dvoetažnega gnezda ali z zakladami, sem moral razmisliti, kako to sredstvo uporabiti v taki panjski prostornini.
Naredil sem nekoliko po svoje in imam doslej naslednje izkušnje.
1. Mnenja sem, da so naša veterinarska strokovna navodila o uporabi tega sredstva za družine v AŽ panjih verna kopija navodil za čebelarjenje v nakladnih panjih. Saj svetovna čebelarska farmacija AŽ panje in njim podobne (skoraj) ne pozna.
2. Zato navajajo naši veterinarji polaganje teh posodic z apiguardom nad plodiščne sate (na matično rešetko izpraznjenega medišča). Seveda! V nakladnih panjih jih drugam (razen še na podnico) ni mogoče dati!
3. V AŽ panjih pa imamo še drugo, mnogo bolj enostavno in prav tako ali še bolj učinkovito možnost: obesimo te posodice lahko kar na zamrežena okenca ne da bi prišli v stik s čebelami! Če uporabljamo še vratca panjev, jih tesno zapremo. Jaz pa uporabljam namesto vratic samo blazino iz penaste gume, ki sem jo z notranje strani obdal s tankim polivinilom, da zadržim vse hlape apiguarda v panju. Med satne ulice do vseh čebel v panju protivarojini hlapi skozi mrežico okenca prodirajo direktno horizontalno in navzdol – vsaj tako intenzivno, kot z vrha satov! Mrežice okenc lahko tudi s »špohtelčkom« ali čem podobnim primerno premažemo (vtremo) s to kremo. Jaz sem za poskus in za začetek tako previdno naredil, da sem videl, kako deluje.
4. Deluje pa tako, da se čebele umaknejo od tega sredstva, ki jim preveč »diši«. Videl sem, da ne more povsem držati trditev naših strokovnjakov, da čebele to sredstvo raznašajo po panju, ko ga čistijo! Niti ene čebele nisem videl na tem sredstvu dokler ni z mrežice okenca čisto izhlapelo! Torej to sredstvo hlapi in hlapi ubijajo varojo brez direktnega kontakta s pasto!
5. Žal je pa res, kar navaja bolj podrobno veterinarsko navodililo v SČ/7-8. Dogodi se namreč, da čez par dni kakšna družina prične nekoliko odstranjevati zalego (še ne popolnoma razvite čebele, te namreč lahko vidimo pred panjem) – za usodo mlajše zalege (še) ne vem, ker ne brskam po gnezdu družin!). Morda bi morali še skrbneje dozirati količino odprtega apiguarda!?
6. Res je tudi, da deluje apiguard (s hlapi) smrtno na varojo. Pri meni na testnih zamreženih vložkih v začetnem tednu tretiranja med 20 – 60 odpadlih varoj na dan (pred tem le kakšna ali nobena varoja). Odpad varoj povprečno okoli 50 na dan se še nadaljuje. Sem pa vsem družinam preko leta kar parkrat odstranjeval pokrito trotovsko zalego skupaj s kakšno varojo.
Ob koncu mojega tretiranja, ki bo po navodilih trajalo še ca mesec dni, bom videl in spoznal o apiguardu še kaj več.

Apiguard sem delno odprl in jih obesil na zamreženo okence

Apiguard »konzerve« sem delno odprl in jih z žičko obesil na zamreženo okence v tisto etažo, kjer je zalega. Imam tudi že vstavljena F 5 litrska pitalna korita. Kremo sem namazal na mrežice okenc mojih šestetažnih standardnih AŽ-panjev, kjer ni zalege in je manj čebel.

Panje imam vedno zaprte samo s penasto gumo

Panje imam vedno (od leta 1975) zaprte samo s penasto gumo. Dokler bom »zdravil« z apiguardom sem blazine z notranje strani zatesnil (obdal) s tanko plastiko, da ne uhajajo njegovi hlapi mimo čebel in varoj na prosto

KNJIGA, KI PREROKUJE KONEC AŽ-PANJA

Zdešarjev »model nakladnega LR-panja v omarici«

V zajetni knjigi vseh knjig za »Slovensko čebelarstvo v tretje tisočletje – drugi del«, ki je izšla avgusta 2011 v založbi ČZS (in sem jo dobil predhodno v roke kot izvod, ki mi pritiče kot avtorju dveh prispevkov objavljenih v knjigi*), se celotna urednikova zgodba o predlagani »uradni« tehnologiji našega čebelarjenja vrti okoli neke »idealne« panjske enote – panja, bodisi v nakladni ali skladovnični izvedbi, v katerem naj bi po trdnem prepričanju urednika množično čebelarili naši spreobrnjeni čebelarji v tretjem tisočletju. To je knjiga o pogrebu ali požigu AŽ-panja. Idealni panj za tretje tisočletje avtor prikazuje zelo shematično v enem samem prikazu. Kaj več konkretnega o konstrukciji tega panja, ki naj bi nadomestil žnideršiče, iz slik ali načrtov ne zvemo, ker jih v knjigi ni, razen te sheme. Vsak si mora predstavljati (in narediti?) tak »nakladni« panj za v čebelnjak po svoje. Na str. 290 urednik zapiše še en stavek o tem panju: »Sam sem napravil prevozni nakladni LR-panj v omarici, narejen za v čebelnjak ali prevozni čebelnjak«.

* Kaj je urednik te knjige objavil od večjega števila in obsega mojih prispevkov sem že pojasnjeval na drugih mestih v tem spletu. Jasno je pa sedaj to, zakaj je bil tako nezaželen vsak prispevek v tej knjigi, ki bi prikazoval, kako se s »tako slabimi panji, kot so AŽ-panji«, da tako dobro čebelariti. Celo z neomejeno veliko prostornino. Sporočili so mi namreč le to, da prispevek z naslovom »Moj sistem povečanja AŽ- panja« ni v skladu z vsebino in usmeritvami te nove knjige.

ŠE ENA SLIKOVITA ČEBELARSKA KNJIGA Z NAPAKICAMI

Letos sta dva čebelarja in ena čebelarka, vsi visoko izobraženi in izkušeni znanstveniki s Kmetijskega inštituta Slovenije, izdali krasno ilustrirano knjigo v mehkih platnicah z naslovom »Čebelarjenje za vsakogar«. Dobrih stvari, ki jih je polna knjiga ne bom našteval. Spodtaknil pa sem se, naj mi ne zamerijo, ob par zpodrsljajev v njej.

Naslov obeta knjigo za vsakogar, torej tudi za popolne čebelarske »brezveznike«, ki pa bi radi imeli čebele. Ti bodo razočarani, ker je knjiga vrhunski čebelarski učbenik s povzetki vseh poglavitnih čebelarskih učenosti. Vsebina knjige sporoča bralcu, da čebelarjenje pač NI ZA VSAKOGAR, temveč je to zelo komplicirana veščina! Žal! Jaz sicer mislim in tudi nekoliko delujem v tej smeri, da bi lahko gojili čebele tudi manj vešči ljubitelji teh bitij. Za njih pa bi morala obstajati še neobstoječa knjiga, recimo z naslovom Moj mali čebelji svet, kako čebelariti najpreprosteje (tudi priročnik za vrtičkarje menda ni enak priročniku za kmetovalce!).

Napakica v knjigi, ki ni tako drobna, je po mojem mnenju v očitnem protežiranju (vsaj glede na količino navedb in prikazov) netipičnega in popolnoma manjšinjskega slovenskega čebelarjenja z nakladnimi panji in opaznem omalovaževanju našega skladovničnega, tudi povsem sodobnega in konkurenčnega čebelarjenja v tipično slovensko grajenih čebelnjakih ter poslikanih panjih. O tem v knjigi skoraj ni besede. Skratka, izrazito nagnenje v zanikanje perspektivnosti naše kulture in tehnik čebelarjenja tudi za sedanji in bodoči čas in ne le za muzeje!

Med drobne napakice pa sodi med drugimi npr. kriva navedba, da matica odloča, kdaj in kje bo zalegla oplojena jajčeca in kdaj ne »na podlagi tipanja …premera celic« (str. 21). To sem že tudi jaz s poskusi dokazal, da ni res in o tem obveščal čebelarsko javnost. Ja, o čebelah vemo še presneto malo, kar je odlično tudi za nas, preprostejše radovedneže. Lahko kaj odkrivamo!

NEKAJ NOVIČK IZ MOJIH IN TUJIH LOGOV

Lisica in čmrlji.
Moji čmrlji – rjavčki - pod mahom v travi tik pred čebelnjakom so mi delali veselo družbo od aprila vse do srede septembra. S klopce ob čebelnjaku sem gledal poleg čebel tudi njihov let iz in v gnezdo - povprečno vsakih par minut eden debelušni kosmatinček po dokaj ustaljeni navadi. Pri priletu so večinoma obiskali še kakšen cvet detelje poleg gnezda. V začetku septembra sem zjutraj opazil nedaleč od čebelnjaka lisico, prvič v vseh letih. Zaskrbelo me je za čmrlje, vendar nisem takoj gnezda zaščitil z mrežo, ker je žal nisem imel pri roki. Že čez par dni je bilo prepozno. Gnezdo je bilo izropano. Moja napaka. Žal!

Lisica je pojedla čmrlje

Moje letošnje prepozno ukrepanje proti varoji.
Zavedel me je majhen naravni odpad varoj na moje testne podložke, le od nič do dve varoji na dan. Tudi v dveh trotovskih satih naenkrat v mojih AŽ maksi družinah, ki sem jih redno izločal in ponovno vračal tudi po trikrat, ko se je trotovina pokrila, nisem videl veliko varoj. Še celo pa nisem opazil od varoj poškodovanih čebel pred panji. Namesto srede julija, takoj po odvzemu »čebelarjevega« medu, sem letos dokaj pozneje – okoli srede avgusta - vstavil od veterine priporočeni apiguard - pasto v »konzervah«. Opazil sem, da sredstvo deluje na varojo po predvidevanjih in sedaj proti koncu še močneje, saj se je dnevni odpad pri nekaterih družinah povečal – od povprečno 20 na 50 in več! Še sedaj, v mesecu in pol po pričetku tretiranja. Nekatere najmočnejše družine, res imam takih samo pet, so zgubile veliko čebel, pohabljenih od varoj in bodo težko preživele zimo. Vse kaže, da bom po hitrejšem postopku, kot sem načrtoval, prišel na načrtovano mini čebelarstvo. V tem čebelarstvu pa bom vsekakor dosledno vpeljal že mojo preizkušeno metodo boja proti varoji z lovilnim satom zalege v matičnem AŽ izolatorju, ki zahteva sicer več opravil, je pa popolnoma nestrupen postopek, ampak samo s par družinami je lažje izvedljiv!

Z malimi celicami (in čebelami?) proti varoji?
Prebiram diskusije v čebelarskem forumu od mlajšega čebelarskega mojstra Jerneja Mehleta – »Nove poti v čebelarstvu«. Zanimajo me seveda tako stare kot nove poti. Utiram tudi svoje.
Pobudnik nove usmeritve išče s somišljeniki v posebnih nakladnih panjih čimbolj naraven način čebelarjenja pri katerem bi, med drugim, čebele popolnoma same opravile tudi z varojo. Uvožena ideja o samoobrambi čebel proti varoji je odlična, celo epohalna. Da bi se le uresničila tudi pri nas, ne le menda pri nekih čebelarjih po svetu, o katerih pa v čebelarski literaturi in znanosti žal ni videti poročil?!
Za ta uspeh naj bi čebelarji čebele v par letih natančnega postopka postopno (in izključno samo s pomočjo posebnih nakladnih panjev) pripravili za naravno izgradnjo naravnega satja, kot so ga bile vajene pred uporabo satnic. To satje naj bi vsebovalo tudi nekoliko (do pol milimetra) zmanjšani volumen celic, kot je iz satja na podlagi naših satnic. Iz teh celic bi se izlegale (morda) za malenkost manjše čebele. Te pa naj bi se znale upreti varoji in bi bile za povrh še veliko produktivnejše, prinesle naj bi namreč več medu, kot sedanje, malo večje?!. Tako pišejo in so v to prepričani.
Žal pri mojih čebelah te teorije vsaj kar tiče varoje ne morem potrditi. Imam pa res zelo dobre donose medu - ki pa jih spremlja moja posebna tehnologija čebelarjenja kar z navadnimi AŽ panji v čebelnjaku. Varoja se (mi) množi kljub manjšim celicam! Imam že desetletja dolgo podobno velike, oz. majhne celice v panjih, kot jih priporoča ta »Nova pot«. Čebelarim namreč tudi s popolnoma neprosojnim propoliziranem satjem, ki ima zaradi neštetega zaleganja že močno odebeljene stene celic. Tako satje imajo čebele najraje in tudi prav nič se ne poškoduje pri točenju medu. Seveda pa mora biti vedno iz zdravih družin in brez zastrupitve s kemikalijami!

Staro satje z zoženimi celicami ni dovolj proti varoji!

Moj (pra) stari, še vedno uporabljani sat z nekoliko »naravno« zmanjšanimi celicami, zaradi mnogoletnega in mnogokratnega zaleganja ter propoliziranja – žal brez učinka na varojo!

PREZIMOVANJE MOJIH IN IGORJEVIH ČEBEL

Mimogrede se je pojavila zima pred vrati! Vsaj pri meni, pri Igorju pa itak, je konec vsakih posegov v panje. Ne mučim čebel s strupenim dimljenjem, škropljenjem ali pršenjem proti varoji, ko so že stisnjene v zimske gruče. Z njo se bom spet spoprijel pomladi. Seveda tako, da ne bo v panju nobenega strupa oziroma kemije, sploh pa ne v mediščnih satih za »čebelarjev« med! Kako to naredim sem že opisoval (trotovina, zaznamovani, tudi široki sati, brez stika s strupi ali kemijo…).
Že sedaj, precej pred Vsemi sveti, ko so čebele še živahno izletavale in jih ni preveč motilo moje brkljanje okoli panjev, sem jih zazimil. Odstranil sem testne varojine vložke s podnic, da je tam prostor za drobir in mrtvice, ki jih v mrazu čebele ne morejo več odnesti na plano. Panjske etaže s satjem zazimljenih družin (večje v dveh, manjše v eni etaži AŽ-panja) sem za okenci in v izpraznjenih panjskih prostorih nad njimi, izolacijsko zadelal s časopisnim papirjem in nato na tesno še s penasto gumo. Vratca panjev so sneta! Panjsko skladovnico v čebelnjaku sem zgoraj, ob straneh in zadaj v celoti odel s starimi dekami in toplimi posteljnimi pregrinjali. Vsi ti priročni, poceni in v čebelnjakih imenitno uporabni toplotno-izolacijski materiali so preizkušeno dobri in »dihajo«, saj niso za zaprtimi vratci! Čebele v moji 70-letni čebelarski praksi to sprejemajo z veseljem in hvaležnostjo, ki se vidi spomladi. Lahko pa to preverjam tudi pozimi, če malo od zadaj odgrnem blazine in pokukam v panje zkozi zamrežena okenca, da vidim zadovoljno brundajoče čebele v satnih ulicah ali celo pred mrežo panjskih okenc, ne da bi odpiral panje in jih razburjal. To je vsekakor eden od zavidljivih blagodatov naših panjev AŽ in naših čebelnjakov!

Moje čebele v AŽ-panjih in čebelnjaku so vedno (že preko 70 let) v tesno stisnjenih panjih v treh vrstah. Trajno brez vratc, pač pa zadaj zatesnjeni z vlago propustno penasto gumo, da »dihajo« brez prepiha. Pozimi ogrnjeni z dekami in pregrinjali. Dobro jih varuje tudi moj zaščitnik »Florjan« – prispodoba mojih rodbinskih čebelarskih prednikov.

Kako pa zazimuje svoji dve čebelji družini na balkonu moj prijatelj Igor, ki se lahko premika žal le na vozičku in čebelari z oslabljeno roko, a z nadvse bistro glavo!?
Z eno družino, ki je v AŽ-panju v njegovem mini čebelnjačku nima toplotnih problemov, saj je izolirana vse naokrog.
Popolnoma drugače pa si je že lansko leto zamislil in preizkusil prezimovanje njegove druge družinice, ki domuje v AŽ-petsatarju, postavljenem na mizico s koleščki na nogah. Zanjo je naredil posebno »lesico«, ki jo natakne pred žrelo in je pri zimovanju zaprta tudi za izlete čebel. Ima pa tudi ta »lesica« prostor za odpadke. Ko nastopi čas za zazimljenje to družinico odpelje v sosednji, neogrevani »skladiščni« prostor – sobo v isti etaži Igorjevega stanovanja. Tam temperatura pozimi nikoli ne pade pod 0°C. Že lanski poskus takega prezimovanja mu je uspel preko pričakovanj. Družina mu je odlično prezimila. Porabila je malo hrane, zato tudi ni imela potrebe po čistilnem izletu. Vse mrtvice so čebele preko zime presenetljivo odnašale v jašek »lesice«, ne da bi se razburjale, ker niso mogle zleteti na plano. Ob koncu zime je družinico spet peljal na prvotno mesto na balkonu in ji odprl »lesico«. V prvem toplem dnevu na prostem po tem posebnem prezimljenju so izletavale, kot da se ni nič zgodilo od jeseni, preko zime.

Igorjeva čebelja družina v panjičku na mizici s koleščki, ki mu pred zimovanjem natakne na žrelo posebno »lesico« in ga prepelje v neogrevano sobo

V LETU 2011 IZPOPOLNJENO MOJE ČEBELARJENJE V AŽ »NEBOTIČNIKU«

Vsako leto – po običaju - nekoliko dopolnjujem moj način čebelarjenja in delam načrte za prihodnjo sezono. Tako tudi za moje čebelje družine v šestetažnem AŽ-trojčku ali AŽ-»nebotičniku. Te družine so pri meni sedaj že več let poglavitne in največji dosežek v tej panjski devetsatni AŽ-kombinaciji. Že od očeta imam žnideršiče na devet satov. Kako torej z njimi čebelarim?


Razporeditev in vsebina satja v šestetažnem AŽ-trojčku (»nebotičniku«) po izpraznenju medišč v gornjem panju

1. Zazimitev in zgodnji pomladni razvoj
Kot sem že pisal imam z izrezanimi vehami povezane tri 9-satne AŽ-panje v katerih imam zelo veliko možnosti čebelarjenja. V srednjem panju zazimim gnezdo, (kot ponavadi v dveh etažah), ki je na tem mestu celo leto, vendar sedaj z vso zimsko zalogo njihovega medu (da se približam naravnejšemu čebelarjenju in se tudi izognjem težavam krmljenja). Iz zgornjega AŽ-panja v tej povezavi sem že ob jemanju »čebelarjevega« medu (to je medu, ki predstavlja čebelam višek preko njihovih potreb) na koncu glavne paše (ok. 15 julija) preselil iztočeno satje v spodnji AŽ-panj te tri-AŽ-panjske povezave – na čiščenje, popravljanje in čuvanje. Ta spodnji panj, ali spodnji dve etaži AŽ-»nebotičnika« delujeta v tem primeru kot čebelam stalno dostopna dvoetažna večnamenska shrambna in predelovalna »klet« (tudi za predelavo strjene mane) v šestetažni čebelji »hiši«.
Zgornji panj ostaja po točenju medu do zazimljenja izpraznjen prostor brez satja, vendar sprva čebelam preko vehe dostopen za umik iz gneče in poletne vročine. Ob zazimljenju, ko se čebele oktobra počasi tudi iz tega prostora umaknejo v gnezdo, veho prekrijem s pokrovno ploščo in toplotno izoliram s penasto gumo.
V spodnjem panju pa čebele v toplejših dneh vestno kotrolirajo in varujejo satje pred požrešnimi voščenimi ličinkami.
Žrelo panja je celo leto odprto pod gnezdom srednjega panja.

AŽ-trojček - razporeditev in vsebina satja za glavno pašo	Medena bera v enem od mojih letošnjih AŽ-»nebotičnikov
Kako sem si zamislil in uspešno preizkusil široki sat za AŽ-panj

2. Priprava na glavno pašo
Meseca maja - ali v ugodnih pogojih že malo prej - imam z družino v AŽ-»nebotičniku« naslednja opravila, ki so delno že stalnica mojega čebelarjenja:

če družina nekoliko zaostaja v razvoju ji dodam v zgornjo etažo gnezda med zaležene sate družine (prikazano s krogci v satu) kak sat zalege (brez čebel) iz pomožne (rezervne) družine;

Proti spodnjemu robu gnezda vstavim enega ali dva gradilna sata trotovine (ki ga redno izrezujem ali praznim, ko je trotovina pokrita) za lovljenje varoj in krotenje rojivosti (mleček);

nad gnezdo, v spodnjo etažo gornjega priključenega panja, prestavim v sredino tri, s čebelami zasedene in z medom nanešene ter le nekoliko zaležene sate (najbolje s trotovino, da že na začetku intenzivno privabi in poveže gnezdo z na novo odprto etažo preko tako imenovanega »smrtnega razmaka«, ki pa smrten ni bil nikoli v moji dolgi čebelarski karieri!), na obe strani pa vstavim dva para mojih širokih AŽ-mediščnih satov. Ko se družina še bolj okrepi »odprem« tudi najvišjo 6. etažo (odstranim nad distančnim vložkom položeno folijo in blazino penaste gume) ter jo napolnim s širokimi AŽ-sati (da preprečim družini selitev ali širjenje gnezda v medišče panja, ki je stalno brez matične rešetke (ker čebele nanjo niso navdušene!).

V spodnji priključeni in preko vehe povezani AŽ-panj pa vstavim na izpraznjeno mesto prazne ali z medom nanešene sate (spraskam voščene pokrovčke) iz shrambne omare (da med v njih čebele prenesejo v gornje etaže).

S temi ukrepi in s tako panjsko prostornino ter razporeditvijo satja dosežem skoraj !00% sigurno zelo močno čebeljo družino za glavno pašo, ki vsaj do tedaj nima časa, niti povodov za misli na rojenje. Tudi varoja v tem obdobju na ta način ne predstavlja problema, ker jo redčim hkrati z odstranjevanjem pokrite trotovine iz gradilnih trotovskih satov.
Vendar sem se v teh preteklih letih čebelarjenja z varojo, posebno v letošnjem (2011) prepričal, da je z njo treba vsako leto energično obračunati, najkasneje takoj po glavni paši. Ker pa ne želim v tem obračunu uporabljati strupena kemična sredstva, sem razvil svojo metodo za izlovitev varoj v družini (v matičnem izolatorju z lovilnim satom zalege).


AŽ-trojček - razporeditev in vsebina satja ter mesto enosatnega matičnega izolatorja za lovljenje varoj v zalego
Moja poskusna AŽ- enosatna matična izolatorja s pokrito zalego v satu, ko sem po končanem »lovljenju« varoj že spustil matici nazaj v panj in predno sem odstranil zalego, skupaj z varojo

3. Lov na med in na varojo
Ta lov se pri mojih čebelah na Bledu prične ob nastopu glavne paše, ki je na smrekah in na lipah (lipku) in traja od konca maja do začetka julija. Torej dober mesec dni. Če niso čebele glavnih družin do tega roka dosegle največji razvoj so to leto zamudile.
Morebitno zakasneli višek razvoja je v tem pogledu čista izguba! Torej, družina v mojem AŽ-»nebotičniku« mora imeti koncem maja maksimum pašnih čebel in dovolj zalege, da to armado pašnih čebel med glavno pašo raje še malo okrepi, na vsak način pa jo ohranja v najvišji moči. Učinkovit lov na medičino je zagotovljen.
Moja naloga je, da interveniram, če pri kakšni družini ne gre, kot je treba. (pravočasno jo okrepim z zalego).
Ker sposobna matica v močni družini z dovolj prostora - tudi po mojem opazovanju - na višku razvoja lahko zalega dnevno okoli 3000 jajčec (posledično omogoči vsak dan 3000 novih pašnih čebel, ki tudi nadomeste izgube), gre ob začetku glavih paš lahko »na dopust« (v izolator). To je zasluženo zanjo in koristno za marsikaj. Čebelja družina se ob manjši količini nove zalege lahko bolj osredotoči na pašo. Rojenja brez sodelovanja matice ni in je pod kontrolo. S tem ukrepom pa hkrati tudi uprizorim učinkovit lov na varojo.
V zgornji risbi situacije v panju in zraven prikazane časovnice ukrepov, prikazujem mojo metodo tega lova na varojo:
Matico poiščem in dam v moj enosatni izolator (med dva razstojišča) na star sat, ki je spodaj ali ob strani delno izrezan, da omogoči novogradnjo satja (s tem precej podaljšam zaleganje lovilnega sata in imajo varoje dalj časa možnost za vstop v pokrivajočo zalego).
Matica je na »tem aktivnem dopustu« en mesec (ko zalega le v močno zmanjšanem tempu in samo za varojo). V tem času »pridela« sicer samo dva sata zalege v ločenih intervalih, vendar tako premišljeno, da varoja mora vanjo, ker drugje v panju zanjo ni več primerne zalege (tik pred pokritjem)!
Ta ukrep enomesečnega izostanka možnosti za škodljivo razmnoževanje varoj v panju je koristen (to pravijo tudi »uradni zdravniki« čebel), četudi ne bi polovil s tem nobene varoje. Ker pa jo hkrati tudi dejansko veliko izlovim je toliko bolj koristen. Največji blagor je v njegovem popolnoma nekemičnem (nestrupenem) svojstvu! Kot dodatno ugodnost tega ukrepa se ponuja možnost enostavne menjave matice, če s staro nismo več zadovoljni (saj imamo matico že v »kletki«).
Seveda pa je ta metoda precej zahtevnejša od najbolj preprostih strupenih »tretiranj«, s katerimi nas zalaga naša stroka in morda še bolj naša lastna iznajdljivost. Sam jo bom seveda opustil, če bo na vidiku kaj boljšega!

AŽ-trojček - razporeditev in vsebina satja ter namestitev »lesice« pred žrelo če gre družina na roj

Moj načrt večnamenske »lesice« (tudi za daljše za zadrževanje matice v panju brez čebelarjeve prisotnosti, za smukalnik obnožine, za povečano verando panja)

4. Kaj, če gre družina kljub vsemu na roj?
Tudi za ta malo verjeten primer imam pripravljen ukrep. Predno se družina odloči za rojenje je običajno na višku razvoja in v natrpanem panju. V tukaj opisanem primeru šestetažnega AŽ-panja pride višek razvoja šele tik pred začetkom glavnega pašnega obdobja, prostorninska stiska pa nikoli.
Družini bi tedaj po navodilih iz učbenikov »lahko« (v resnici pa težko) našel in odvzel matico ter natančno pregledal vse satje v gnezdu in odstranil vse zaležene matičnike v dveh ali celo treh etažah, razen enega. Če bi hotel biti siguren, bi moral ponoviti pregled čez par dni glede na možnost novih, zasilnih matičnikov.
Jaz pa imam »lesice«, ki sem jih naredil nekoliko po svoje po Igorjevi osnovni zamisli in sem jo že predstavljal (katere bistvo je smotrna uporaba matične rešetke). Z njo pred žrelom sicer ne preprečim rojenja, pač pa si močno olajšam moje protirojne ukrepe. Mirno počakam, da družina poskuša rojiti s staro matico (ker matica ne more skozi matično rešetko z rojem, se roj(i) vrne(jo)).
Ko se kmalu po prvem rojenju izleže mlada matica, umori staro in zavlada nad tovarišicami, ki so še v od čebel zastraženih matičnikih. Sliši se njeno petje in odzivno kvakanje sester.
Takrat nastopi čas, da lahko bolj lagodno odstranim vse matičnike v gnezdu (saj je mlada matica med čebelami in mi jo ni treba iskati) in tako prekinem nadaljne poskuse rojenja. S tem tudi preprečim pojav »obsedelih brezmatičnih rojev« (ki se ne vračajo v panj, čeprav so brez matice), ki sva jih midva z Igorjem zaznala in sem to javno objavil v SČ ter kasneje še drugod ter so bili očitno posledica (pre)mnogih najinih poskusov brezmatičnega rojenja čebel.
Čez kakšen dan, ko v panju ni več matičnega petja, odstranim »lesico« in matici omogočim odhod na praho. Mlada, sprašena matica prične zalegati, ko je stara zalega poležena.
Varoja v tej čebelji družini je prikrajšana za razplod skoraj mesec dni, ko zaradi rojenja ni v panju zalege v stanju tik pred pokritjem. Po nekaterih izkušnjah naj bi celo samo ta prekinitev za silo zadoščala, da družina preživi, ker ima zmanjšano število varoj. Zaradi rojnega razpoloženja čebelja družina pač ni tedaj v največji nabiralni kondiciji. V tem času nabere manj medu. Dobi pa kmalu novo matico in nato z novo zalego silovitejši zagon na pašo!

Opomba
Čemu na ljubo pišem, rišem in prikazujem na fotografijah vse to v tej moji internetni spletni strani?: Iz ljubega veselja do čebelarjenja! – Ko nisem poleg čebel - sem pa v mislih doma, sedaj za pisalno mizo pred računalniškim ekranom in njegovo tipkovnico. Torej najprej in vedno bolj samo zase! Tudi prav! Ampak, stvari, o katerih pišem so sedaj v etru in nikoli mi ne bo mogel kdo očitati, da sem nekaj koristnega vedel, pa tega nisem povedal drugim, temveč egoistično zadržal zase!

Pa še to:
Zakaj se mi je tako priljubil AŽ-trojček ali ljubkovalno AŽ-»nebotičnik«? Mislim, da tak panj mojim čebelam in meni nudi ta čas največ, kar si predstavljam in želim od gojenja čebel.
Posebno zadovoljstvo imam ob zavesti, da s tem »našim panjem«, kot ga je daljnovidno imenoval njegov iznajditelj Anton Žnideršič, lahko dosegam vse bistveno, kar si želim in kar prinaša vsak dan novega čebelarstvo v svetu – ne da bi bi bilo pri tem treba zavreči NAŠ PANJ!
Zelo pomembno zame pa je to, da lahko s tem panjem čebelarim s poljubno veliko prostornino. Vse ostalo prihaja »samo od sebe« - ko uporabim tudi svojo pamet.

TRADICIJA IN ŽLAHTNI KONSERVATIVIZEM

Iz obledele stare slike (izpred 75 let) je razvidna moja navezanost na čebelarsko tradicijo, ki se je pri meni začela zelo zgodaj in podedovano (vsi moji predniki, kolikor mi je znano, so čebelarili). Sem čebelarček sredi slike med čebelarjema: očetom (desno) in stricem, graditeljem čebelnjaka.

in danes pred istim čebelnjakom in z istimi neuničliivimi AŽ panji

Še sedaj čebelarim v istem čebelnjaku in z istimi, domala neuničljivimi ter sodobno uporabljivimi AŽ-panji.

Morda je taka drža videti zastarela, celo nazadnjaška, vendar temu ni tako! Prav nič v naši sodobni čebelarski praksi očitno boljšega, kot je čebelarjenje v čebelnjaku z AŽ-panji! Da je to res, dokazuje preko 90% naših čebelarjev, ki se oklepajo AŽ-panjev in čebelnjakov! Vsi ti ne morejo biti tako neumni, da se ne bi oprijeli česa boljšega, če bi obstajalo! Zato pravim, da sem in smo AŽ-jevci žlahtni koservativci! Žlahtni zato, ker vključujemo pri čebelarjenju tudi dobro tradicijo in kulturo.

»MALOCELIČNA« (protivarojina?) UPORABA AŽ-DVOJČKA

Prebiram nekatere čebelarske forumske klepetalnice na internetu, ker sem radoveden, kaj v njih razpravljajo. Tam sedaj intenzivno iščejo načine, da bi se čebele same v zadostni meri uprle varoji. Zanimivo in upanja polno, ni kaj! Nova pot, ki jo ubirajo razpravljalci pa ima po mojem mnenju vsaj eno pomanjkljivost. Mislijo, da se z našimi panji AŽ nikakor ne da doseči tega cilja! Kakšna zabloda! Z minimalnimi pomagali je namreč mogoče udejaniti tudi z AŽ-panji to zamisel, ki naj bi bila po njihovem izvedljiva samo v nekih posebnih (Warre) nakladnih panjih!

Predstavljam dvoje variant za izvedbo tega testa tudi v AŽ-panjih:

Varianta A

Po domnevi*, da naj bi se čebele same rešile varoj, če so vzgojene na popolnoma naravnem, okoli 60 cm visokem, neprekinjenem satju, ki ga zgradi roj iz družine, ki ima v panju že popolnoma naravno satje, prikazujem možen postopek v shematični risbi A.

A

Skica vsebine in razporeditve satja pri uporabi AŽ-dvojčka za »malocelično« čebelarjenje, pri čemer zgradi družina v spodnjem panju neprekinjano »globoko«, popolnoma naravno satje, v zgornjem panju pa ima medišče v širokih satih za »čebelarjev med«. Na žrelu je v rojni stuaciji proti izrojitvi pripeta »lesica«.

V AŽ-panju - dvojčku bi odstranil distančni vložek med spodnjima etažama. Pod strop spodnjega izpraznjenega AŽ-panja bi namestil na »hladno stavbo« na mizarske kovinske konzolne »gumbe« letvično rešetko z voščenimi nastavki za prosto gradnjo satja. Osi satnih letvic bi bile zožene na zaželjenih (zahtevanih) 32 mm (namesto doslej pri nas običajnih 35 mm). Vse kovinske grede bi ostale za oporo naravnega satja ali pa bi jih zamenjal z lesenimi.
Imam že čebeljo družino na naravnem satju v kranjiču na steni čebelnjaka, ki vsako leto roji. Tak roj bi vsadil v tako pripravljen panj in ga po potrebi z dokrmljenjem pripravil do tega, da v kratkem času zgradi neprekinjeno naravno satje do dna, to je okoli zahtevanih 60 cm!
Nato bi odprl prvo etažo drugega panja AŽ-dvojčka v katero bi vstavil moje široke mediščne sate. Široke seveda zato, da matica ne bi šla zalegati vanje, ker ne bi bilo v panju čebelam nadležne matične rašetke. Če take sate ob vstavitvi poškropimo z medeno raztopino so čebele hitro na njih, kljub »tako imenovanemu »smrtnemu razmaku« med sati od spodnjega panja k zgornjemu skozi veho! (Op.: vehe so imeli na panjih tudi nekateri napredni kranjičarji v Janševih in predjanševih časih, pa jim zato čebele niso pomrle – nasprotno, sodobni čebelarji vseh usmeritev častimo to obdobje in tak napreden način čebelarjenja!).
Skozi zamrežena AŽ okenca bi lahko videl potek gradnje satja in v tem primeru tudi vsaj nekaj zalege (čebelne, trotovske in morebitne matičnike) ter obseg medenih vencev nad sati. Ta vidljivost v satje brez odpiranja panja je ena od velikih prednosti AŽ panjev pred nakladnimi!
Čez čas bi po potrebi vključil na podoben način še drugo mediščno etažo AŽ-dvojčka.

Tudi ta družina lahko na višku razvoja (drugo leto) sede na roj. Da to namerava bi videl - med drugimi znaki - skozi zamreženo okence po zaleženih matičnikih na robovih satja (saj drugje pri taki gradnji satja skoraj ne morejo biti). Takrat bi vstavil pred žrelo mojo »lesico« in mirno počakal tudi proč od čebel kak teden, da bi naveličale s poskusi rojenja in bi prenehalo petje ter kvakanje matic. Takrat bi »lesico« odstranil, da bi se mlada matica sprašila.
Seveda bi lahko tudi brez »lesice« pustil družino po mili volji izrojiti, pri tem, da bi mi roji zaradi moje odsotnosti pobegnili ali bi jih moral ogrebati z visokega drevja. Vendar ta način čebelarjenja prepuščam udeležencem nove poti.

Varianta B

Nekoliko drugačno vajo lahko naredim brez dolgih, nepremakljivih gradilnih satov. V gnezdu spodnjih dveh etaž uporabim tridelne gradilne AŽ satnike za naravno gradnjo satja brez satnic in žičenja. Glej skico B.


B
skica situacije v AŽ-dvojčku za »malocelično« ali kako drugo čebelarjenje, z gnezdom na tridelnih AŽ-satnikih naravne gradnje in »čebelarjevim medom« v širokih mediščnih satih.	moj tridelni gradilni AŽ-satnik s trakovi satnic – tudi brez njih, samo z voskom

Vse je domala isto, kot v varianti A. Pri tej varianti sicer čebelam nekoliko prekinjam – a verjetno ne bistveno - neprekinjeno gradnjo naravnega satja, ki vsebuje v jedru male celice, v zameno pa je vse tako naravno zgrajeno satje po potrebi možno kontrolirati.

* iz čebelarskega foruma: »Nove poti v čebelarstvu«:
»…ko bodo čebele druge generacije naravnega satja zgradile polno globoko plodišče (60 cm) in ga bo matica zalegla, takrat bo varoja pod kontrolo in bo čebela shajala z njo brez potrebe za tretiranjem.«
»…so stvari jasne; globoko gnezdo, male celice v jedru gnezda, vmesno tretiranje z ŽC (žveplovim cvetom), puščanje medu, nič okvirjev v plodišču, nič kislin, nič satnic. Uh, kako dobro denejo Novi časi.«

AŽ-dvojček - sestavljena in združena dva navadna AŽ-panja - preko izrezane vehe z vloženim lamelnim distančnim vložkom.
Uporaben tudi za poskuse »maloceličnega« čebelarjenja proti varoji in nato splošno prakso, če se bo eksperimentatorjem ta poskus posrečil in bo dobil blagoslov od naše čebelarske veterine (za varianto A).
V spodnjem panju je v tem primeru neprekinjeno, nepremično, prosto grajeno satje v dolžini okoli 60 cm – kot v drevesnem duplu! Varianta B bi bila še boljša, če se izkaže podobno učinkovita proti varoji. V pridruženem zgornjem panju je v obeh primerih medišče z običajnimi ali pa širokimi sati.

fotografija AŽ-dvojčka v izvedbi mizarstva Krže na čebelarski razstavi

načrt za lamelni distančni vložek v izrezano veho skozi dva sestavljena AŽ-panja

AŽ-dvojček (ali tudi poljubno velika AŽ panjska sestava) – najenostavnejša različica združitve panjev z izvrtanimi luknjami

OPOMBA:
V gornjem »maloceličnem« poglavju prikazujem (ponovno) nekatere podrobnosti sestavljanja AŽ-panjev v poljubno velike panjske sklope, da ustrežem tistim čebelarjem, ki jih to zanima in razlag niso brali v mojih člankih v starejših letnikih Slovenskega čebelarja (po letu 1978) in so morda spregledali prikaze v tej spletni strani v rubriki INOVACIJE.

ČEBELARSKI (SAMO)GOVORI IN NASLAVLJANJA

Pogosto, prepogosto se tudi nam čebelarjem dogaja, da gredo izrečene misli mimo sogovornika, čeprav si gledamo v oči.
Kot, da bi med pogovorom vklopili oddajnik v svoji glavi ter zaprli sprejemnik! Skoraj nisem naletel na čebelarja, ki ni kaj več kot radovedni, neizkušeni začetnik, da bi zbrano poslušal in dojel ter sprejel, kar mu pripovedujem iz svojih izkušenj o čebelarjenju – podobno pa se, žal, pogosto dogaja tudi z menoj. Zato nimam iluzij, da moje izkušnje in znanje koga v resnici zanimajo. Vsi smo močno vase in samo v naše čebelarjenje zazrti primerki »najinteligentnejših«(?!) bitij na zemlji. Samo izjemoma se včasih sporazumemo. Samo med izrazitimi somišljeniki.

Posebno obliko zazrtosti vase in v svoj prav opazim v čebelarskih internetnih klepetalnicah. Tam se iskri od fantastičnih idej o čebelarjenju in žal tudi izključevanju drugače-mislečih. Sedaj je tam v ospredju ideja, kako doseči samoobrambo čebel za njihove tegobe, predvsem povzročene od varoj.
V teh čebelarskih krogih se je udomačil tudi negativistično pojmovani zraz »industrijski čebelarji« in »industrijsko čebelarjenje«. To naj bi zadevalo ne le večja čebelarstva, ki morda res čebelarijo s svojimi stotinjami čebeljih družin po vzorih iz industrij »po tekočem traku«, temveč - zelo neposrečeno - tudi za tista čebelarstva s samo enim panjem čebel, če se čebelar ne drži popolnoma njihovih pravil ali prepričanj.
»Čebelarski industrijci« ( to smo torej za te alternativce vsi »drugi« in v »prehodnem« obdobju celo oni sami) po tem prepričanju uporabljamo nepravilne in škodljive satnice, preobilno jemljemo čebelam med in jih v zameno pitamo s škodljivim sladkorjem, nedopustno preprečujemo čebelam izrojitev, čebelarimo v čebelam škodljivih »industrijskih« panjih (kot je po njihovem na prvem mestu AŽ-panj…), proti varoji se poslužujemo strupenih kemikalij, vključno kislin, tudi žveplo - in delamo še kup drugih nenaravnosti. Usodna je lahko samo ena taka »napaka«.
Da ne bo nesporazuma: ponovno zagotavljam, da nimam nič proti čebelarjenju, ki je blizu naravnemu življenju čebel. Z največjim veseljem bom uvedel tudi pri mojih čebelah tako čebelarjenje pri katerem se bodo čebele same zoperstavile varoji in vsem drugim tegobam. Veliko čebelarskih inovacij sem izpeljal ali pri njih sodeloval, v to malocelično inovacijo pa žal zaenkrat nisem prepričan po moji logiki, a jo bom hvaležno sprejel, ko bom v njo prepričan in bo pri nas potrjena v praksi.
Škoda in čudno, da v to akcijo ni vključen in se o njej ne izjasni naš čebelarski znanstveno- raziskovalni aparat z vrhunskimi strokovnjaki in izdatnimi materialnimi možnostmi!

NOVOSTI - Čebelarske dogodivščine 2011

A

B

SREČNO NOVO LETO 2012